Julijske Alpe

 After some time you learn the difference. 

The subtle difference between holding a hand and chaining a soul.

And you learn that love doesn't mean leaning. And company doesn't always mean security. 

And you begin to learn that kisses aren't contracts. And presents aren't promises. 

And you begin to accept your defeats. With your head up and your eyes ahead.

With the grace of a woman, not the grief of a child. 

And you learn to build all your roads on today, 
because tomorrow's ground is too uncertain for plans, 
and futures have a way of falling down in mid-flight. 

After a while you learn, That even the sun burns if you get too much, 

and learn that it doesn't matter how much you do care about, 
some people simply don't care at all. 

And you accept that it doesn't matter how good a person is, 
she will hurt you once in a while, and you need to forgive her for that. 

You discover that it takes several years to build a relationship based on confidence, 

and just a few seconds to destroy it. 
And that you can do something just in an instant, 

bnd which you will regret for the rest of your life. 

And that what matters isn't what you have in your life, 

but who you have in your life. 
And that good friends are the family, which allows us to choose.

You learn that we don't have to switch our friends, if we understand that friends can also change. 

You realize that you are your best friend, 
and that you can do do anything, or nothing, and have good moments together. 
You discover that the people who you most care about in your life, 

are taken from you so quickly.

So we must always leave the people who we care about with lovely words, 
It may be the last time we see them. 
You start to learn that you should not compare yourself with others, 

but with the BEST you can be. 

You discover that it takes a long time to become the person you wish to be, 
and that the time is short. 
You learn that it doesn't matter where you have reached, but where you are going to. 

But if you don't know where you are going to, anywhere will do. 
You learn that either you control your acts, or they shall control you. 

You learn that heroes are those who did what was necessary to be done,

facing the consequences. 
You learn that patience demands a lot of practice. 

You learn that maturity has more to do with the kinds of experiences you had 

and what you have learned from them, 
than how many birthdays you have celebrated. 

You learn that there are more from you parents inside you than you thought. 

You learn that we shall never tell a child that dreams are silly, 

You learn that when you are angry, you have the right to be angry. 

But this doesn't give you the right to be cruel. 
You discover that only because someone doesn't love you the way you would like her to, 

it doesn't mean that this person doesn't love you the most she can. 

Because there are people who love us, but just don't know how to show or live that. 
You learn that sometimes it isn't enough being forgiven by someone, 

sometimes you have to learn how to forgive yourself. 
You learn that with the same harshness you judge, Some day you will be condemned. 

You learn that it doesn't matter in how many pieces your heart has been broken,

the world doesn't stop for you to fix it. 

You learn that time isn't something you can turn back.

Therefore you must plant your own garden and decorate your own soul, 

instead of waiting for someone to bring you flowers. 

And you learn that you really can endure. 

You really are strong .

And you can go so farther than you thought you could go. 

And that life really has a value. And you have value within the life. 

And that our gifts are betrayers 
and make us lose the good we could conquer
if it wasn't for the fear of trying. 

* This poem was written by Veronica A. Shoffstall in 1971 (ali pa je izpod peresa nekoga drugega.. Google namreč navrže kar nekaj možnih avtorjev ;) )

* Spodnje fotografije so povzetek tri-dnevne dogodivščine po prečudovitih Julijcih. 

Troje se nas je zbudilo točno ob tretji uri ponoči nekega hladnega julijskega jutra tistega že skoraj davnega leta dva deset. Še vedno se spomnim kako je vse, celo jutranja rosa dišalo po poletju. Gore so nas glasno klicale, tako kot me kličejo zdaj in kar ne morem dočakati prvega prostega dneva z vremensko napovedjo polno rumenega sonca.

In tako sem v enem trenutku še vedno napol v spanju nase vlekla hlače in majico, ter tlačila v nahrbtnik še zadnje potrebščine, takoj v naslednjem pa je naš avto že drvel proti dolini Zadnjice v Trenti, natančneje k vznožju Triglava. 

Izbrali smo pot čez Plemenice, vzpon naj bi trajal dobrih 7 ur, po poti pa naj bi premagali 2.215 m višinske razlike. Celotna pot je nepopisno lepa, popestri pa jo dobra mera poplezavanja zato jo vedno svetujem vsakemu bolj izkušenemu pohodniku. Kljub temu, da ga nisem uporabljala pa je priporočljiva, oziroma za večino obvezna uporaba kompleta za samovarovanje, poleg nepogrešljive čelade seveda.

Po tem, ko smo še istega dne dosegli vrh Triglava smo našo odisejo nadaljevali naprej do koče pri Doliču, kjer smo se dobro podkrepili, da bomo kos morebitnim preprekam na poti čez Kanjavec. Vzpon po pobočjih Kanjavca je dokaj strm in na trenutke precej nevaren, zato previdnost zagotovo ni odveč. Pot smo nadaljevali čez Vodnikov vršac, se spustili do ledeniškega jezera, ter z že malo utrujenimi nogami prikorakali do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer smo si ponovno "pogrnili mizo".
Od tam je odprt pogled na Razor, kamor sva s prijateljem nameravala tretji, zadnji dan pustolovščine. Takoj, ko so bili naši lačni trebuhi spet zadovoljni, smo ponovno vrgli nahrbtnike na rame in pohiteli proti Zelenem jezeru, kateremu je sledilo največje Triglavsko jezero po imenu Ledvica. Dan je počasi šel h koncu in ura je bila verjetno že malo po deveti zvečer, ko smo prisopihali mimo umetnega jezera imenovanega Močivec do koče med Dvojnim jezerom. Postavili smo bivak in v trenutku vsi utrujeni zaspali.

Zjutraj smo se zbudili ob 6h, kajti kazalo se je sonce in čas je bil že, da se odpravimo proti Visoki Komni in naprej v smeri Zadnjice, kjer nas je čakal avto. Sonce se je kar lepilo na nas preostanek dneva, ko smo hodili čez planote, se malo izgubili in naposled s pomočjo zemljevida sami "izdelali" pot, ki je ni bilo. Na cilj smo prišli malo po četrti uri, nato pa naju je Dušan pred odhodom domov zapeljal proti Vršiču, saj sva imela namen opraviti krožno turo, ki naju bi pripeljala do avtomobila v Zadnjici. 

V družbi ovac, komarjev in mušic sva si postavila bivak in poskušala zaspati. Kljub temu, da so bili komarji nevzdržni, mi je nekako uspelo zatisniti oči, ter moje telo pripraviti na zares dolg dan. Vstala sva zgodaj v sveže jutro, umila zobe, pozdravila ovce in komarje, ter kar po poti pojedla zajtrk. 

Začetek Kopiščarjeve poti na Prisank je bolj raven, pot naprej nam sem in tja lajšajo klini in jeklenice, vendar se kaj kmalu srečamo tudi z višino. Pogledam gor v žleb in pred menoj se kot kača vije 15 metrov visok in strm kamin, kot ga imenujejo. Pogoltnem slino, pojem nekaj koščkov čokolade in veselo začnem s plezanjem.
Prvi del gre brez težav - plezam navzgor po skobah, nakar se že v naslednjem ozkem, klavstrofobičnem žlebu zataknem z nahrbtnikom in nekaj trenutkov ne morem ne naprej in ne nazaj. Ne vem kako, ampak po nekaj poizkusih sem se uspela osvoboditi velikega nahrbtnika, ter nadaljevala s plezanjem medtem, ko sem nahrbtnik vlekla pred seboj. Zadnji del poti do okna je precej strm in pol grušča, kjer dobra obutev nikakor ni odveč. 
Ko mi naposled le uspe priplezati skozi mogočno okno se odpre nov svet in ves pot je bil poplačan. Po grebenu sva nato nadaljevala na Prisank, ter naprej po Jubilejni poti skozi zadnje okno v smeri Razorja in Kriških podov. Sestop iz Zadnjega okna je srhljivo strm, a po vsem kar sem doživela tisti dan z njim nisem imela večjih težav. Ker nama je bil čas krepko za petami sva izpustila vzpon na Razor, ter nadaljevala v smeri proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih. V zgodnjem večeru so se tam že pozdravljali z nočjo pohodniki. Hitro sva jim odzdravila, saj je bilo pred nama še vsaj 2 uri in pol spuščanja v dolino. Ampak od tam do avtomobila v Zadnjici so me nesle bolj noge kot glava ;)

Ta zadnja tura je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela. Vendar je zelo naporna, traja okrog 14-15h in jo priporočam le zelo zelo izkušenim fantom in dekletom z zelo dobro psiho-fizično kondicijo, saj je ena najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji. 

Dobro jutro.

Proti Triglavu.

Lokalci.

Sestop iz Triglava.

Proti Kanjavcu.

Za vogalom me čaka snežna zaplata.

Pobočja Kanjavca.

Ledeniško jezero.

Zeleno jezero. Za njim pa Velika Zelnarca.

Svizca :)

Pa še eden.

Največje Triglavsko jezero Ledvica

Drugi dan. Visoka komna.

Spremljali so nas čudoviti razgledi.

Vršič.

Ajdovska deklica.

Zgodnje jutro. Začetek poti skozi Veliko okno na Prisank.

Pot se začne kar takoj strmo vzpenjati.

Nabiranje poguma.

Po razpoki ki je pred mano se gre gor v kamin.

Kamin. Stvar izgleda tako nekako.

Še malo.

Ta del je prav tako poln strmega vzpenjanja"po vseh štirih", kljub temu, da ne izgleda.

Okno je veliko večje kot v resnici izgleda :)

Temu se reče nagrada.

Veselje na Prisanku.

Iz Prisanka proti Razorju.

Tura je bila polna čudovitih razgledov.

Zadnje Okno.

Notranjost Okna :)

Zadnje Okno se nahaja zgoraj, na levem vrhu levo (kjer je luknja).

Razor (Levo).

Kriški podi.

Kriški podi.

Snežnik, 1796 m

Pogled iz vrha proti prelepi sosedi Hrvaški.

Že celo zimo so me pošteno srbeli podplati, kajti želeli so si malo višje, oči pa so se morale zadovoljiti s fotografijami vrhov iz prejšnjih let. Pa se je končno ponudila priložnost. Dejan in Jasmina sta dala pobudo, da bi si obuli pohodniške čevlje in šli na Snežnik.

Ker je Snežnik sam, v tistem spodnjem delu Slovenije, kjer ni mojih prelepih Alp, tako umaknjen, se verjetno še nekaj časa ne bi spomnila na tako čudovit izlet za prvi maj. Pa smo se zbrali ob pol osmih zjutraj in nabasali v Dejanovega jeklenega konja. Midva s Klemenom, moj brat Jure ter Jasmina in Dejan za krmilom. Vreme je bilo na naši strani in kmalu po tem, ko smo zavili iz ceste na Uncu, se nam je začela odpirati čudovita pokrajina, v daljavi se je lesketalo Cerkniško jezero, drevesa pa so bila že vsa oblečena v najbolj modno barvo ta hip: zeleno. Iz Loža smo sledili malim tablam za Mašun, mimo gradu Snežnik in kmalu, po kake pol ure vožnje po makedamski cesti prispeli v Leskovo dolino, kjer se pot začne. Ta pot je edina, ki je malo daljša, znašala naj bi dobre 3 ure hoda, kar se nam je zdelo ravno prav, saj nismo želeli, da dogodivščina prehitro mine.

Ob prihodu v tiho dolino smo bili malo začudeni, saj smo pričakovali, da bo kar mrgolelo pohodnikov, a ni bilo videti žive duše. Kmalu potem, ko smo se z zajtrkom v ustih začeli preoblačiti so izza grma prikorakala tri dekleta, češ da so malo zaskrbljene, če so na pravi poti, ker niso še nikogar srečale. Po kratkem klepetu, smo smo jim vsi skupaj smeje odzdravili in verjetno so z avtom nadaljevale na katero od drugih pohodniških poti. Mi pa smo zakorakali v gozd po poti, ki so jo bile one načele.

Pot je res dobro označena in sprva poteka po gozdu, ter se kmalu zlije v makedamsko cesto, kateri smo sledili kar dober del poti. Vse skupaj se je zdelo bolj kot dolg sprehod z dobrimi 1000 metri vzpona, kot pa kako hribolazenje, kot sem sprva pričakovala.

Po drugi tretjini poti se makedamska cesta konča in tam smo se končno začeli malo bolj strmo vzpenjati po markirani poti. Prvi del zadnje tretjine poti nismo kaj dosti videli, saj je bila še vedno pokrita s snežno preprogo, ki je precej dobro prenašala našo težo, vendar smo se sem in tja vseeno vsi pogreznili v kakšno luknjo do kolen. Iz belega gozda smo se povzpeli na pobočje posuto z žafrani in telohi med katerimi smo se za kratek čas utaborili ob malici in uživali v čudovitem razgledu na vrh Snežnika in okoliško hribovje.

Z zadovoljnimi trebuhi smo naprej vkorakali v nov pas gozda, kjer smo se ponovno vzpenjali po snegu navzgor. Ta del poti je malo bolj strm, a se hitro konča in prevesi v gosto plast nizkega grmičevja. Med iglastim grmičevjem nas je proti vrhu vodila s kamni posuta pot in sem ter tja so se po tej isti poti zlivali mali potočki, ki so skrbeli, da nam v čevljih ni bilo presuho. Po nekaj minutah je izginilo tudi grmičevje in še par korakov nas je pripeljalo do vrha, kjer smo ponovno "pogrnili mizo" in se z nasmeški na obrazu veselo nastavljali soncu.

Pot navzdol je bila še bolj zabavna, saj smo jo izkoristili za "smučanje" po zasneženih delih gozda in tako še prehitro prispeli do makedamske ceste, ki ji kar ni bilo konca. Ta nas je pripeljala nazaj do avta v Leskovi dolini, kjer smo se kar malo utrujeni nagnetli nazaj v avto ter pohiteli na obalo, poslati pozdrave morju, saj nihče od nas ni hotel, da se dan prehitro konča..

* Info za vse sladkosnede vegane: v centru Kopra, natančneje, v kavarni Kapitanija imajo zelo ugodne cene okusnih veganskih sladoledov (ugodne = enkrat manj zasoljene kot v Ljubljani)

*Fotografije: Ana & Klemen

*Povezave: 

- Hribi: http://www.hribi.net/gora/sneznik/26/127

- Leskova dolina - Snežnik: http://www.hribi.net/izlet/leskova_dolina_sneznik_/26/127/2548

Celotna zasedba. 5 medvedov.

Srednji, najdaljši del poti, je potekal po makedamski poti
in delo po zasneženi makedamski poti.

Nekaj je bilo tudi vzpona ;)

Čudovita pot navzgor na zadnji tretjini poti.

Močni fantje ;)

Ena od mnogih malic ;)

Še "15 minut" do vrha.

Iz vrha proti HR.

Juretov prvi večji vrh.

Čas za malico?

Če drugje ni pomladi, je le-ta na Snežniku.

Treking Liga: Pašman ultra Trekk

Škraplje.

Mislim, da je zdaj že minilo dovolj časa od tega ne tako ljubega dogodka in lahko bolj mirne duše spregovorim o njem. Čas celi rane. Tako fizične, kot psihične. Slednje so bile mnogo globlje ;).

Zgodilo se je tiste davne prve sobote, tretjega meseca tega leta na otoku Pašmanu.
Večer prej stojimo zunaj pred avtom, v vetru in čakamo na trajekt v malem hrvaškem mestecu po imenu Biograd na moru. Zasedba se je kar nekako ustalila. Trojka. Jaz, Klemen in Rok.
Vožnja s trajektom mine hitro, kot vedno se obmetavamo s šalami, kujemo nove dogodivščine in iščemo sveže ideje, katerih na srečo nikoli ne zmanjka.
Ko se izkrcamo v glavnem mestu Tkon, hitro dvignemo štartne številke in poiščemo lastnico apartmaja.

Sama sem bolj preproste kmečke sorte in me ne bi motilo, če bi bil moj apartma šotor ali pa avto. Vendar le-ti v tem obdobju stanejo tako malo, da se mi zdi skoraj greh, da pridem k sosedom na tekaški praznik in poskušam "prišparat" tistih 20 € v moji študentski denarnici, ki bi jih tako ali tako zapravila kje drugje za kakšne druge neumnosti. Tako pa se lahko malo zlijem z otokom in domačini, kaj poklepetam in kaj novega izvem. Spomnim se, da nam je lastnica stanovanja v Tkonu takrat rekla: "Saj vi greste na light kajne?" Mi pa smo se samo nasmehnili: "Ne, ne ... gremo kar na ultra." Gospa ni bila od včeraj in si je verjetno mislila "ko bi ti otroci vedeli kam so prišli".

Mi pa nismo kaj dosti vedeli. Jaz sem bolj malo trenirala preostanek februarja, ampak kljub temu mi je naslednje jutro po žilah tekel samo optimizem. Pritisk pa je bil malo višji saj sta mi fanta rekla, da bomo tokrat začeli malo hitreje in ta beseda pošlje stres v moj krvni obtok. Sama imam rada počasne začetke, saj tako kot marsikdo drug potrebujem kak kilometer, da "pridem k sebi".

Na start nas je odpeljal avtobus in skozi okna velikega jeklenega konja smo že videli majhen delček otoka, preostalo pa bomo raziskali na nogah, ki so se že veselile skupaj z mano. Začetek je bil tipično "trekersko - hrvatski".. z lepo zamudo, kar me sprva niti ni tako skrbelo. In že smo začeli.
Ker sem besede fantov vzela smrtno resno, sem se pognala v klanec pred njima in začela hiteti za Tadejo, češ me bosta že ujela. Kmalu se je začel še čudovit downhill, katerega sem si prav posebej privoščila, saj so mi le ti najljubši. In nekje na tej poti sem tako kot prejšnji mesec v Kumrovcu zopet spregledala prvo kontrolno točko. Vendar to sta mi fanta povedala kasneje, malo po tem, ko sta me ujela - že na začetku malo utrujeno - tekati po asfaltu. In takrat se je že začelo.
Ker so bile noge utrujene od prehitrega začetka, sem postala mala "tečka". Vendar ni bilo časa za tečnarjenje, saj smo se na poti iskanja bližnjice proti drugi (KT12) kontrolni točki izgubili v gostem morju trnja in nizkega grmičevja, ki mu kar ni in ni bilo konca. Mislim, da bo Rok naslednjič obvaroval svoje manekenske noge in pustil kratke hlače doma v omari :).

Ko smo naposled le splavali ven, hlačam prislužili nekaj lukenj in rokam kar nekaj prask, ter končno našli pot, so se začele škraplje. Moram priznati, da sem se na začetku kar zabavala in z malico v roki "prihopsala" do druge kontrolne točke. Vendar, ko sem se čez kak kilometer ali dva ozavestila, da sem od vsega fokusa spet pozabila na prvo kontrolno točko (KT11) sem planila v jok. In tako smo jaz z debelimi solzami, ki so mi lile vzdolž obraza, moja jeza in moje težke noge vsi skupaj z roko v roki "hopsali" naprej po škrapljah. Fanta še nista videla take teatralnosti iz moje strani in sta kar pohitela naprej. Verjetno jima je poplesavalo v mislih: "Le kaj nama je treba žensko vlačit s seboj, saj so vse iste!". Jaz pa sem med kuhanjem polnega lonca jeze skoraj razmišljala kako bi ju z veseljem pahnila v vodo, ker če mi ne bi "svetovala", da bo treba hitreje začeti, bi bilo zagotovo vse v najlepšem redu.
Ko sem po kakšne pol ure polila tisti lonec in končala znameniti Maraton smiljenja samemu sebi, ter se sprijaznila s samo situacijo, sem spet začela uživati med skakanjem in plezanjem gor in dol po škrapljah.
Iz tira me ni vrglo niti toplo vreme, katerega v Sloveniji še nismo bili vajeni in z njim pomanjkanje vode (v mehu sem imela dva in v roki pol litra, ki sta po kakih 4 h pošla, saj sem preveč računala na to, da bomo kmalu srečali kakšno postajo). Volja je ostala močna tudi na naslednjem predelu, ko smo namesto na deveto kontrolno točko, zašli malo preveč v klanec in  prišli na osmo. Pa še zdelo se nam je, da se malo predolgo vzpenjamo po pašmanski đungli in da ostalih tekačev ni več za nami. A kaj ko fantje preveč poslušajo ženske in potem gre rado vse narobe :P.

Ker je čas precej hitreje tekel naprej kot mi, sta fanta razmišljala, če bi se nam sploh splačalo iti nazaj, saj nas čaka še kar dolga pot. Vendar zame to sploh ni bilo vprašanje. Seveda gremo nazaj, saj niti pod razno ne mislim nadaljevati začetnega "faila". Po zemljevidu sodeč bi kasneje, ko bi se spustili iz devete kontrolne točke lahko pot nadaljevali kar ob obali. In to smo tudi storili. Šli smo na "devetko". Sam vzpon je bil precej divji in malo plezalsko obarvan, kar je res prijetno popestrilo vse skupaj. Trail smo si morali kar sami utreti, vendar je bil ves trud na vrhu več kot poplačan s čudovitim razgledom. Spust je bil malo lažji, našli smo koščke traila in se priključili na obalne škraplje.

Pot ob obali proti "sedmici" se je kar vlekla. Za sabo smo imeli že nekaj več kot 5 ur in le nekaj manj kot 30 km. Na poti še vedno ni bilo postaje, kjer bi lahko dotočili vodo, fanta pa sta pred menoj v ritmu skakala iz ene škraplje na drugo, vse je bilo tiho, vključno z morjem. Ko smo končno zagledali mali polotok, kjer nas je čakala sedma kontrolna točka sem izgubila fokus, se začela malo razgledovati na okoli, se spotaknila ob škrapljo in padla na nos. Fanta sta hitro očistila kri ki mi je tekla po obrazu in mi povedala, da ne izgleda(m) prav dobro. Klemen me je "škljocnil" in na fotografiji sploh nisem izgledala slabo.  Ko sem si povila roke sem bila pripravljena, da gremo naprej, končati kar smo začeli, saj sem se končno malo prebudila.Vendar sta me oba preostanek poti do kontrolne točke prepričevala, da je bolje da preneham in da takšna ne morem naprej. Po nekaj reakcijah mimoidočih sem tudi v sebi sprejela težko odločitev, da je res najbolje da končam. Ko sem sprejela odločitev je tudi adrenalin kmalu začel popuščati in postajala sem vedno bolj utrujena. Pred nami je bilo še kakih 20 km in verjetno nam ne bi uspelo priti v času limita. Mogoče bi mi še malo padla volja, ko bi ugotovila da tudi na "sedmici" ni bilo vode. Na cilj pa smo vseeno prišli, le da ne po naših nogah ampak z ogromnim đipom gorske reševalne službe. Vožnja je bila prav prijetna po tem, ko so me še fantje iz GSS dobro očistili in sveže ovili.

Seveda smo se na moj račun kasneje pošteno nasmejali. Sem pa prepričana, da s Pašmanom še nisva zaključila. Saj mu ne zamerim, nasprotno hvaležna sem mu za nepozabno izkušnjo. Za izkušnje pa vemo, da niso zastonj, vendar so pa nekaj, kar lahko potem zavedno nosiš s seboj, v sebi.

In da ne bo pomote, nikoli mi ni bila in verjetno mi nikoli ne bo pomembna zmaga, ampak le premagati samo sebe. Mislim, da samo te zmage resnično štejejo. Poleg nenadomestljive družbe v kateri lahko tečem. Hvala Klemen. Hvala Rok ;) Zahvala pa gre tudi udeležencem, super je bilo poklepetati z marsikaterim od trekerjev, pa četudi le za nekaj trenutkov, res ste posebna družba! ♥

* Fotografije: Klemen B.

* Povezave:
- Zemljevid: http://www.skraping.hr/wp-content/uploads/2013/03/kontrolne_tocke.jpg
- Škraping Pašman: http://www.skraping.hr/
- Treking Liga: http://www.treking-liga.com/
- Sportska TV vido o Škrapingu: http://www.youtube.com/watch?v=NzaYHMSK3MY&feature=youtu.be

Jaz in moje utrujene noge na 12KT

Kdo bi vedel, da hitim na 8, namesto na 9 :)

KT 8, lepo nam je, pa čeprav moramo nazaj na 9.

Proti 9ki...

Čudovit razgled na Roka in okolico.

Še nekaj "skalc".. na poti na KT 7

Saj ni tako slabo...