mišmaš: Treking Liga: Pašman ultra Trekk

Škraplje.

Mislim, da je zdaj že minilo dovolj časa od tega ne tako ljubega dogodka in lahko bolj mirne duše spregovorim o njem. Čas celi rane. Tako fizične, kot psihične. Slednje so bile mnogo globlje ;).

Zgodilo se je tiste davne prve sobote, tretjega meseca tega leta na otoku Pašmanu.
Večer prej stojimo zunaj pred avtom, v vetru in čakamo na trajekt v malem hrvaškem mestecu po imenu Biograd na moru. Zasedba se je kar nekako ustalila. Trojka. Jaz, Klemen in Rok.
Vožnja s trajektom mine hitro, kot vedno se obmetavamo s šalami, kujemo nove dogodivščine in iščemo sveže ideje, katerih na srečo nikoli ne zmanjka.
Ko se izkrcamo v glavnem mestu Tkon, hitro dvignemo štartne številke in poiščemo lastnico apartmaja.

Sama sem bolj preproste kmečke sorte in me ne bi motilo, če bi bil moj apartma šotor ali pa avto. Vendar le-ti v tem obdobju stanejo tako malo, da se mi zdi skoraj greh, da pridem k sosedom na tekaški praznik in poskušam "prišparat" tistih 20 € v moji študentski denarnici, ki bi jih tako ali tako zapravila kje drugje za kakšne druge neumnosti. Tako pa se lahko malo zlijem z otokom in domačini, kaj poklepetam in kaj novega izvem. Spomnim se, da nam je lastnica stanovanja v Tkonu takrat rekla: "Saj vi greste na light kajne?" Mi pa smo se samo nasmehnili: "Ne, ne ... gremo kar na ultra." Gospa ni bila od včeraj in si je verjetno mislila "ko bi ti otroci vedeli kam so prišli".

Mi pa nismo kaj dosti vedeli. Jaz sem bolj malo trenirala preostanek februarja, ampak kljub temu mi je naslednje jutro po žilah tekel samo optimizem. Pritisk pa je bil malo višji saj sta mi fanta rekla, da bomo tokrat začeli malo hitreje in ta beseda pošlje stres v moj krvni obtok. Sama imam rada počasne začetke, saj tako kot marsikdo drug potrebujem kak kilometer, da "pridem k sebi".

Na start nas je odpeljal avtobus in skozi okna velikega jeklenega konja smo že videli majhen delček otoka, preostalo pa bomo raziskali na nogah, ki so se že veselile skupaj z mano. Začetek je bil tipično "trekersko - hrvatski".. z lepo zamudo, kar me sprva niti ni tako skrbelo. In že smo začeli.
Ker sem besede fantov vzela smrtno resno, sem se pognala v klanec pred njima in začela hiteti za Tadejo, češ me bosta že ujela. Kmalu se je začel še čudovit downhill, katerega sem si prav posebej privoščila, saj so mi le ti najljubši. In nekje na tej poti sem tako kot prejšnji mesec v Kumrovcu zopet spregledala prvo kontrolno točko. Vendar to sta mi fanta povedala kasneje, malo po tem, ko sta me ujela - že na začetku malo utrujeno - tekati po asfaltu. In takrat se je že začelo.
Ker so bile noge utrujene od prehitrega začetka, sem postala mala "tečka". Vendar ni bilo časa za tečnarjenje, saj smo se na poti iskanja bližnjice proti drugi (KT12) kontrolni točki izgubili v gostem morju trnja in nizkega grmičevja, ki mu kar ni in ni bilo konca. Mislim, da bo Rok naslednjič obvaroval svoje manekenske noge in pustil kratke hlače doma v omari :).

Ko smo naposled le splavali ven, hlačam prislužili nekaj lukenj in rokam kar nekaj prask, ter končno našli pot, so se začele škraplje. Moram priznati, da sem se na začetku kar zabavala in z malico v roki "prihopsala" do druge kontrolne točke. Vendar, ko sem se čez kak kilometer ali dva ozavestila, da sem od vsega fokusa spet pozabila na prvo kontrolno točko (KT11) sem planila v jok. In tako smo jaz z debelimi solzami, ki so mi lile vzdolž obraza, moja jeza in moje težke noge vsi skupaj z roko v roki "hopsali" naprej po škrapljah. Fanta še nista videla take teatralnosti iz moje strani in sta kar pohitela naprej. Verjetno jima je poplesavalo v mislih: "Le kaj nama je treba žensko vlačit s seboj, saj so vse iste!". Jaz pa sem med kuhanjem polnega lonca jeze skoraj razmišljala kako bi ju z veseljem pahnila v vodo, ker če mi ne bi "svetovala", da bo treba hitreje začeti, bi bilo zagotovo vse v najlepšem redu.
Ko sem po kakšne pol ure polila tisti lonec in končala znameniti Maraton smiljenja samemu sebi, ter se sprijaznila s samo situacijo, sem spet začela uživati med skakanjem in plezanjem gor in dol po škrapljah.
Iz tira me ni vrglo niti toplo vreme, katerega v Sloveniji še nismo bili vajeni in z njim pomanjkanje vode (v mehu sem imela dva in v roki pol litra, ki sta po kakih 4 h pošla, saj sem preveč računala na to, da bomo kmalu srečali kakšno postajo). Volja je ostala močna tudi na naslednjem predelu, ko smo namesto na deveto kontrolno točko, zašli malo preveč v klanec in prišli na osmo. Pa še zdelo se nam je, da se malo predolgo vzpenjamo po pašmanski đungli in da ostalih tekačev ni več za nami. A kaj ko fantje preveč poslušajo ženske in potem gre rado vse narobe :P.

Ker je čas precej hitreje tekel naprej kot mi, sta fanta razmišljala, če bi se nam sploh splačalo iti nazaj, saj nas čaka še kar dolga pot. Vendar zame to sploh ni bilo vprašanje. Seveda gremo nazaj, saj niti pod razno ne mislim nadaljevati začetnega "faila". Po zemljevidu sodeč bi kasneje, ko bi se spustili iz devete kontrolne točke lahko pot nadaljevali kar ob obali. In to smo tudi storili. Šli smo na "devetko". Sam vzpon je bil precej divji in malo plezalsko obarvan, kar je res prijetno popestrilo vse skupaj. Trail smo si morali kar sami utreti, vendar je bil ves trud na vrhu več kot poplačan s čudovitim razgledom. Spust je bil malo lažji, našli smo koščke traila in se priključili na obalne škraplje.

Pot ob obali proti "sedmici" se je kar vlekla. Za sabo smo imeli že nekaj več kot 5 ur in le nekaj manj kot 30 km. Na poti še vedno ni bilo postaje, kjer bi lahko dotočili vodo, fanta pa sta pred menoj v ritmu skakala iz ene škraplje na drugo, vse je bilo tiho, vključno z morjem. Ko smo končno zagledali mali polotok, kjer nas je čakala sedma kontrolna točka sem izgubila fokus, se začela malo razgledovati na okoli, se spotaknila ob škrapljo in padla na nos. Fanta sta hitro očistila kri ki mi je tekla po obrazu in mi povedala, da ne izgleda(m) prav dobro. Klemen me je "škljocnil" in na fotografiji sploh nisem izgledala slabo. Ko sem si povila roke sem bila pripravljena, da gremo naprej, končati kar smo začeli, saj sem se končno malo prebudila.Vendar sta me oba preostanek poti do kontrolne točke prepričevala, da je bolje da preneham in da takšna ne morem naprej. Po nekaj reakcijah mimoidočih sem tudi v sebi sprejela težko odločitev, da je res najbolje da končam. Ko sem sprejela odločitev je tudi adrenalin kmalu začel popuščati in postajala sem vedno bolj utrujena. Pred nami je bilo še kakih 20 km in verjetno nam ne bi uspelo priti v času limita. Mogoče bi mi še malo padla volja, ko bi ugotovila da tudi na "sedmici" ni bilo vode. Na cilj pa smo vseeno prišli, le da ne po naših nogah ampak z ogromnim đipom gorske reševalne službe. Vožnja je bila prav prijetna po tem, ko so me še fantje iz GSS dobro očistili in sveže ovili.

Seveda smo se na moj račun kasneje pošteno nasmejali. Sem pa prepričana, da s Pašmanom še nisva zaključila. Saj mu ne zamerim, nasprotno hvaležna sem mu za nepozabno izkušnjo. Za izkušnje pa vemo, da niso zastonj, vendar so pa nekaj, kar lahko potem zavedno nosiš s seboj, v sebi.

In da ne bo pomote, nikoli mi ni bila in verjetno mi nikoli ne bo pomembna zmaga, ampak le premagati samo sebe. Mislim, da samo te zmage resnično štejejo. Poleg nenadomestljive družbe v kateri lahko tečem. Hvala Klemen. Hvala Rok ;) Zahvala pa gre tudi udeležencem, super je bilo poklepetati z marsikaterim od trekerjev, pa četudi le za nekaj trenutkov, res ste posebna družba! ♥

* Fotografije: Klemen B.

* Povezave:
- Zemljevid: http://www.skraping.hr/wp-content/uploads/2013/03/kontrolne_tocke.jpg
- Škraping Pašman: http://www.skraping.hr/
- Treking Liga: http://www.treking-liga.com/
- Sportska TV vido o Škrapingu: http://www.youtube.com/watch?v=NzaYHMSK3MY&feature=youtu.be