mišmaš: July 2015

Aljažev dom v vratih (1015m) - Stenar (2501m) - Bovški gamsovec (2392m) - Kriški podi (2050m) - Planja (2453m) - Razor (2601m)

“Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest.

In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto.” - Stanko Klinar

Medtem ko slonim v vrsti potnikov z obrazom prilepljenim na stekleno steno malega predora, ki vodi v notranjost letala, se ozrem v prelepo naravo, ki se rezprostira pred menoj; svet, ki ga bom v naslednjih nekaj mesecih najbolj pogresala. In v istem trenutku se mi po obrazu nehote ulije nov slap solza, ki ga ne zmorem več nadzorovati. K sreči se gruča potnikov pred menoj začne premikati naprej proti kabini letala in kmalu se brisoč solze zgrudim na sedež.

Ko naposled le poletimo, z očmi iscem obrise mojih ljubih Alp, a gore oblakov, ki letijo mimo mojega okna so edino gorovje, ki ga vidim.
Misli mi udijeo na ta zadnji, neznosno vroč nedeljski večer, ko je končno napočil čas, da se vrnem tja gor - na zrak, domov, v gore.

Ura je bila malo cez polnoč, ko sva se z polnimi nahrbtniki in velikimi nasmehi na obrazu skupaj z Majo znasli v dolini Vrat in mimo Aljaževega doma zakorakali v tiho noč. Zrak je bil še vedno neprimerljivo topel, na nebu se je sem ter tja sprehajalo nekaj zvezd, v gozdu pred nama pa je vladala prava tisina. Sem ter tja jo je zmotil najin korak, pa se je na koncu tudi ta zlil z mirom, ki je vel po dolini.

Kam to noč - sploh ni bilo vprašanje. Ze nekaj časa sanjam o njem, saj se mi je zdelo, da zna prav tam zgoraj biti se posebej udoben naslonjač, iz katerega je moč doživeti enega najvelicastnejših soncnih vzhodov. In vendarle je prisel pravi cas, da ga obiscem, pa ne samo zaradi naslonjača ampak zaradi vrha samega, ki se mi je prikupil že nekaj let nazaj. Stenar mu je ime.

Pot se najprej strmo vzpenja skozi pas gozda, vendar tudi ko prestopiva prag med gozdom in rušjem se le-ta nič ne polozi ampak poskrbi, da se clovek prizemlji tam, v tistem momentu, skupaj s svojim korakom in dihom.
Ko se dvigneva malo višje po meliscu se za kratek cas ustaviva in malo posediva. Znajdem se v enem lepsih trenutkov, ko se zazrem naokrog v temo in vidim temne obrise mogocnih sten, ki naju objemajo.

Za nama, nad Kredarico se je prikazala luna in zacela skupaj z nama plezati ona proti vrhu Triglava, me pa v soju čelnih svetilk proti vrhu te magične doline, Sovatne. Zame je postala prav posebna nekaj let nazaj, ko sem na njenih pobočjih dozivela svet kozorogov in se danes ne znam najti besed, ki bi opisale tisto kar se je takrat dogajalo znotraj v meni ob pogledu na trop neverjetno mocnih zivali, vem pa da je bila čast in privilegij.

Ko sva prisli do Dovskih vrat, se tam ponovno odpre povsem nov svet; usmeriva se po poti, ki vodi proti vrhu Stenarja. Ko se naposled le vsedeva v naslonjač se predstava prične. In zares je bila veličastna.

Sele takrat zacutim, kako se vsaka, se najmanjsa misica mojega telesa sprosti, v tistem trenutku ko se dvigne ognjeni planet in se začno po nebu razprostirati sončni žarki, ter z nesteto odtenki barvati obrise okoliskih gora na obzojru. Vame se po dolgih mesecih norenja skozi Londonsko džunglo, naseli pravi mir in takrat končno spet pristanem.

Moj pogled se je premikal od grebena do grebena, od vrha do vrha. Bil sem nad vsem in onstran vsega, dvignil sem se še višje, nad svoje zemeljske čute. Le mila toplina pod poznim popoldanskim soncem in slan okus ob robu ustnic sta me opozarjala na mojo zemeljsko dimenzijo.

- Matija Klemše

Skupaj z Majo se prepustiva razgledom in toplemu jutranjemu soncu, ter si malo pred zacetkom prav posebno vrocega poletnega dne v raju pogrneva zajtrk. Opoj gora naju je obe prevzel in bolj kot potujem sem ter tja po tem svetu, bolj razumem kaj je mislil France Avcin, ko je v eni svojih knjig napisal: "Ena sama dezelica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje.

Prevzete od razgledov se ob spogledovanju z mogocno triglavsko steno klepetaje zacneva premikati proti Bovskemu Gamsovcu, da ujameva se drugo perspektivo. Srce pospesi utrip in oblije me hvaleznost ob pogledu na bogastvo, ki me obdaja, nakar se zavem, da mi tocno tukaj in zdaj popolnoma nic ne manjka. Pogled sprehodim naokoli in nazaj proti Stenarju, kjer se po kraljestvu Kriskih podov podijo sem ter tja gamsi in naposled me sonce vendarle prestavi iz sanj v realnost, zato se hitro podvizam, da sem Maji kaj kmalu spet za petami in ji tako sledim do samega vrha.

Kot dva derviša sva se skupaj z nahrbtniki in odprtimi usti vrteli sredi vrha Gamsovca, saj je iz njega Triglavska stena in celotna krona vrhov okoli kriskih podov videti se velicastnejsa. Malo utrujeni od ponocevanja se odlocno zlekneva po tleh kar tam, na gori. Vendar je ze nekaj minut kasneje sonce prevzelo celotno okolico in naju spodilo do Pogacnikovega doma, kjer sva pomalicali in se ulegli v senci kar po klopcah. A tudi tam nama vrocina in nemir v nogah nista dala miru, zato sva jo na tisti peklensko vroci popoldan v raju mahnili se na Planjo, Razor pa prihranili za jutranji sprehod.