mišmaš: Razor

Aljažev dom v vratih (1015m) - Stenar (2501m) - Bovški gamsovec (2392m) - Kriški podi (2050m) - Planja (2453m) - Razor (2601m)

“Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest.

In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto.” - Stanko Klinar

Medtem ko slonim v vrsti potnikov z obrazom prilepljenim na stekleno steno malega predora, ki vodi v notranjost letala, se ozrem v prelepo naravo, ki se rezprostira pred menoj; svet, ki ga bom v naslednjih nekaj mesecih najbolj pogresala. In v istem trenutku se mi po obrazu nehote ulije nov slap solza, ki ga ne zmorem več nadzorovati. K sreči se gruča potnikov pred menoj začne premikati naprej proti kabini letala in kmalu se brisoč solze zgrudim na sedež.

Ko naposled le poletimo, z očmi iscem obrise mojih ljubih Alp, a gore oblakov, ki letijo mimo mojega okna so edino gorovje, ki ga vidim.
Misli mi udijeo na ta zadnji, neznosno vroč nedeljski večer, ko je končno napočil čas, da se vrnem tja gor - na zrak, domov, v gore.

Ura je bila malo cez polnoč, ko sva se z polnimi nahrbtniki in velikimi nasmehi na obrazu skupaj z Majo znasli v dolini Vrat in mimo Aljaževega doma zakorakali v tiho noč. Zrak je bil še vedno neprimerljivo topel, na nebu se je sem ter tja sprehajalo nekaj zvezd, v gozdu pred nama pa je vladala prava tisina. Sem ter tja jo je zmotil najin korak, pa se je na koncu tudi ta zlil z mirom, ki je vel po dolini.

Kam to noč - sploh ni bilo vprašanje. Ze nekaj časa sanjam o njem, saj se mi je zdelo, da zna prav tam zgoraj biti se posebej udoben naslonjač, iz katerega je moč doživeti enega najvelicastnejših soncnih vzhodov. In vendarle je prisel pravi cas, da ga obiscem, pa ne samo zaradi naslonjača ampak zaradi vrha samega, ki se mi je prikupil že nekaj let nazaj. Stenar mu je ime.

Pot se najprej strmo vzpenja skozi pas gozda, vendar tudi ko prestopiva prag med gozdom in rušjem se le-ta nič ne polozi ampak poskrbi, da se clovek prizemlji tam, v tistem momentu, skupaj s svojim korakom in dihom.
Ko se dvigneva malo višje po meliscu se za kratek cas ustaviva in malo posediva. Znajdem se v enem lepsih trenutkov, ko se zazrem naokrog v temo in vidim temne obrise mogocnih sten, ki naju objemajo.

Za nama, nad Kredarico se je prikazala luna in zacela skupaj z nama plezati ona proti vrhu Triglava, me pa v soju čelnih svetilk proti vrhu te magične doline, Sovatne. Zame je postala prav posebna nekaj let nazaj, ko sem na njenih pobočjih dozivela svet kozorogov in se danes ne znam najti besed, ki bi opisale tisto kar se je takrat dogajalo znotraj v meni ob pogledu na trop neverjetno mocnih zivali, vem pa da je bila čast in privilegij.

Ko sva prisli do Dovskih vrat, se tam ponovno odpre povsem nov svet; usmeriva se po poti, ki vodi proti vrhu Stenarja. Ko se naposled le vsedeva v naslonjač se predstava prične. In zares je bila veličastna.

Sele takrat zacutim, kako se vsaka, se najmanjsa misica mojega telesa sprosti, v tistem trenutku ko se dvigne ognjeni planet in se začno po nebu razprostirati sončni žarki, ter z nesteto odtenki barvati obrise okoliskih gora na obzojru. Vame se po dolgih mesecih norenja skozi Londonsko džunglo, naseli pravi mir in takrat končno spet pristanem.

Moj pogled se je premikal od grebena do grebena, od vrha do vrha. Bil sem nad vsem in onstran vsega, dvignil sem se še višje, nad svoje zemeljske čute. Le mila toplina pod poznim popoldanskim soncem in slan okus ob robu ustnic sta me opozarjala na mojo zemeljsko dimenzijo.

- Matija Klemše

Skupaj z Majo se prepustiva razgledom in toplemu jutranjemu soncu, ter si malo pred zacetkom prav posebno vrocega poletnega dne v raju pogrneva zajtrk. Opoj gora naju je obe prevzel in bolj kot potujem sem ter tja po tem svetu, bolj razumem kaj je mislil France Avcin, ko je v eni svojih knjig napisal: "Ena sama dezelica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje.

Prevzete od razgledov se ob spogledovanju z mogocno triglavsko steno klepetaje zacneva premikati proti Bovskemu Gamsovcu, da ujameva se drugo perspektivo. Srce pospesi utrip in oblije me hvaleznost ob pogledu na bogastvo, ki me obdaja, nakar se zavem, da mi tocno tukaj in zdaj popolnoma nic ne manjka. Pogled sprehodim naokoli in nazaj proti Stenarju, kjer se po kraljestvu Kriskih podov podijo sem ter tja gamsi in naposled me sonce vendarle prestavi iz sanj v realnost, zato se hitro podvizam, da sem Maji kaj kmalu spet za petami in ji tako sledim do samega vrha.

Kot dva derviša sva se skupaj z nahrbtniki in odprtimi usti vrteli sredi vrha Gamsovca, saj je iz njega Triglavska stena in celotna krona vrhov okoli kriskih podov videti se velicastnejsa. Malo utrujeni od ponocevanja se odlocno zlekneva po tleh kar tam, na gori. Vendar je ze nekaj minut kasneje sonce prevzelo celotno okolico in naju spodilo do Pogacnikovega doma, kjer sva pomalicali in se ulegli v senci kar po klopcah. A tudi tam nama vrocina in nemir v nogah nista dala miru, zato sva jo na tisti peklensko vroci popoldan v raju mahnili se na Planjo, Razor pa prihranili za jutranji sprehod.

Hvala Maja, ker si delila te trenutke z mano! Mislim, da naju caka se veliko prigod v prihodnje ;)

Vsem, ki pa ste pogresali tale blog pa obljubim, da se bom malo bolj potrudila v prihodnje ;) Pa hvala za vse vzpodbude!

Se opravicujem za pomanjkanje stresic na c - z - s. Zal mi jih tale angleska tipkovnica ne dopusca.

Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©

After some time you learn the difference.

The subtle difference between holding a hand and chaining a soul.

And you learn that love doesn't mean leaning. And company doesn't always mean security.

And you begin to learn that kisses aren't contracts. And presents aren't promises.

And you begin to accept your defeats. With your head up and your eyes ahead.

With the grace of a woman, not the grief of a child.

And you learn to build all your roads on today,
because tomorrow's ground is too uncertain for plans,
and futures have a way of falling down in mid-flight.

After a while you learn, That even the sun burns if you get too much,

and learn that it doesn't matter how much you do care about,
some people simply don't care at all.

And you accept that it doesn't matter how good a person is,
she will hurt you once in a while, and you need to forgive her for that.

You discover that it takes several years to build a relationship based on confidence,

and just a few seconds to destroy it.
And that you can do something just in an instant,

bnd which you will regret for the rest of your life.

And that what matters isn't what you have in your life,

but who you have in your life.
And that good friends are the family, which allows us to choose.

You learn that we don't have to switch our friends, if we understand that friends can also change.

You realize that you are your best friend,
and that you can do do anything, or nothing, and have good moments together.
You discover that the people who you most care about in your life,

are taken from you so quickly.

So we must always leave the people who we care about with lovely words,
It may be the last time we see them.
You start to learn that you should not compare yourself with others,

but with the BEST you can be.

You discover that it takes a long time to become the person you wish to be,
and that the time is short.
You learn that it doesn't matter where you have reached, but where you are going to.

But if you don't know where you are going to, anywhere will do.
You learn that either you control your acts, or they shall control you.

You learn that heroes are those who did what was necessary to be done,

facing the consequences.
You learn that patience demands a lot of practice.

You learn that maturity has more to do with the kinds of experiences you had

and what you have learned from them,
than how many birthdays you have celebrated.

You learn that there are more from you parents inside you than you thought.

You learn that we shall never tell a child that dreams are silly,

You learn that when you are angry, you have the right to be angry.

But this doesn't give you the right to be cruel.
You discover that only because someone doesn't love you the way you would like her to,

it doesn't mean that this person doesn't love you the most she can.

Because there are people who love us, but just don't know how to show or live that.
You learn that sometimes it isn't enough being forgiven by someone,

sometimes you have to learn how to forgive yourself.
You learn that with the same harshness you judge, Some day you will be condemned.

You learn that it doesn't matter in how many pieces your heart has been broken,

the world doesn't stop for you to fix it.

You learn that time isn't something you can turn back.

Therefore you must plant your own garden and decorate your own soul,

instead of waiting for someone to bring you flowers.

And you learn that you really can endure.

You really are strong .

And you can go so farther than you thought you could go.

And that life really has a value. And you have value within the life.

And that our gifts are betrayers
and make us lose the good we could conquer
if it wasn't for the fear of trying.

* This poem was written by Veronica A. Shoffstall in 1971 (ali pa je izpod peresa nekoga drugega.. Google namreč navrže kar nekaj možnih avtorjev ;) )

* Spodnje fotografije so povzetek tri-dnevne dogodivščine po prečudovitih Julijcih.

Troje se nas je zbudilo točno ob tretji uri ponoči nekega hladnega julijskega jutra tistega že skoraj davnega leta dva deset. Še vedno se spomnim kako je vse, celo jutranja rosa dišalo po poletju. Gore so nas glasno klicale, tako kot me kličejo zdaj in kar ne morem dočakati prvega prostega dneva z vremensko napovedjo polno rumenega sonca.

In tako sem v enem trenutku še vedno napol v spanju nase vlekla hlače in majico, ter tlačila v nahrbtnik še zadnje potrebščine, takoj v naslednjem pa je naš avto že drvel proti dolini Zadnjice v Trenti, natančneje k vznožju Triglava.

Izbrali smo pot čez Plemenice, vzpon naj bi trajal dobrih 7 ur, po poti pa naj bi premagali 2.215 m višinske razlike. Celotna pot je nepopisno lepa, popestri pa jo dobra mera poplezavanja zato jo vedno svetujem vsakemu bolj izkušenemu pohodniku. Kljub temu, da ga nisem uporabljala pa je priporočljiva, oziroma za večino obvezna uporaba kompleta za samovarovanje, poleg nepogrešljive čelade seveda.

Po tem, ko smo še istega dne dosegli vrh Triglava smo našo odisejo nadaljevali naprej do koče pri Doliču, kjer smo se dobro podkrepili, da bomo kos morebitnim preprekam na poti čez Kanjavec. Vzpon po pobočjih Kanjavca je dokaj strm in na trenutke precej nevaren, zato previdnost zagotovo ni odveč. Pot smo nadaljevali čez Vodnikov vršac, se spustili do ledeniškega jezera, ter z že malo utrujenimi nogami prikorakali do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer smo si ponovno "pogrnili mizo".
Od tam je odprt pogled na Razor, kamor sva s prijateljem nameravala tretji, zadnji dan pustolovščine. Takoj, ko so bili naši lačni trebuhi spet zadovoljni, smo ponovno vrgli nahrbtnike na rame in pohiteli proti Zelenem jezeru, kateremu je sledilo največje Triglavsko jezero po imenu Ledvica. Dan je počasi šel h koncu in ura je bila verjetno že malo po deveti zvečer, ko smo prisopihali mimo umetnega jezera imenovanega Močivec do koče med Dvojnim jezerom. Postavili smo bivak in v trenutku vsi utrujeni zaspali.

Zjutraj smo se zbudili ob 6h, kajti kazalo se je sonce in čas je bil že, da se odpravimo proti Visoki Komni in naprej v smeri Zadnjice, kjer nas je čakal avto. Sonce se je kar lepilo na nas preostanek dneva, ko smo hodili čez planote, se malo izgubili in naposled s pomočjo zemljevida sami "izdelali" pot, ki je ni bilo. Na cilj smo prišli malo po četrti uri, nato pa naju je Dušan pred odhodom domov zapeljal proti Vršiču, saj sva imela namen opraviti krožno turo, ki naju bi pripeljala do avtomobila v Zadnjici.

V družbi ovac, komarjev in mušic sva si postavila bivak in poskušala zaspati. Kljub temu, da so bili komarji nevzdržni, mi je nekako uspelo zatisniti oči, ter moje telo pripraviti na zares dolg dan. Vstala sva zgodaj v sveže jutro, umila zobe, pozdravila ovce in komarje, ter kar po poti pojedla zajtrk.

Začetek Kopiščarjeve poti na Prisank je bolj raven, pot naprej nam sem in tja lajšajo klini in jeklenice, vendar se kaj kmalu srečamo tudi z višino. Pogledam gor v žleb in pred menoj se kot kača vije 15 metrov visok in strm kamin, kot ga imenujejo. Pogoltnem slino, pojem nekaj koščkov čokolade in veselo začnem s plezanjem.
Prvi del gre brez težav - plezam navzgor po skobah, nakar se že v naslednjem ozkem, klavstrofobičnem žlebu zataknem z nahrbtnikom in nekaj trenutkov ne morem ne naprej in ne nazaj. Ne vem kako, ampak po nekaj poizkusih sem se uspela osvoboditi velikega nahrbtnika, ter nadaljevala s plezanjem medtem, ko sem nahrbtnik vlekla pred seboj. Zadnji del poti do okna je precej strm in pol grušča, kjer dobra obutev nikakor ni odveč.
Ko mi naposled le uspe priplezati skozi mogočno okno se odpre nov svet in ves pot je bil poplačan. Po grebenu sva nato nadaljevala na Prisank, ter naprej po Jubilejni poti skozi zadnje okno v smeri Razorja in Kriških podov. Sestop iz Zadnjega okna je srhljivo strm, a po vsem kar sem doživela tisti dan z njim nisem imela večjih težav. Ker nama je bil čas krepko za petami sva izpustila vzpon na Razor, ter nadaljevala v smeri proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih. V zgodnjem večeru so se tam že pozdravljali z nočjo pohodniki. Hitro sva jim odzdravila, saj je bilo pred nama še vsaj 2 uri in pol spuščanja v dolino. Ampak od tam do avtomobila v Zadnjici so me nesle bolj noge kot glava ;)

Ta zadnja tura je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela. Vendar je zelo naporna, traja okrog 14-15h in jo priporočam le zelo zelo izkušenim fantom in dekletom z zelo dobro psiho-fizično kondicijo, saj je ena najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji.