Dom [Home].

Aljažev dom v vratih (1015m) - Stenar (2501m) - Bovški gamsovec (2392m) - Kriški podi (2050m) - Planja (2453m) - Razor (2601m)

“Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. 

           In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto.” - Stanko Klinar

Medtem ko slonim v vrsti potnikov z obrazom prilepljenim na stekleno steno malega predora, ki vodi v notranjost letala, se ozrem v prelepo naravo, ki se rezprostira pred menoj; svet, ki ga bom v naslednjih nekaj mesecih najbolj pogresala. In v istem trenutku se mi po obrazu nehote ulije nov slap solza, ki ga ne zmorem več nadzorovati. K sreči se gruča potnikov pred menoj začne premikati naprej proti kabini letala in kmalu se brisoč solze zgrudim na sedež. 


Ko naposled le poletimo, z očmi iscem obrise mojih ljubih Alp, a gore oblakov, ki letijo mimo mojega okna so edino gorovje, ki ga vidim.
Misli mi udijeo na ta zadnji, neznosno vroč nedeljski večer, ko je končno napočil čas, da se vrnem tja gor - na zrak, domov, v gore.

Ura je bila malo cez polnoč, ko sva se z polnimi nahrbtniki in velikimi nasmehi na obrazu skupaj z Majo znasli v dolini Vrat in mimo Aljaževega doma zakorakali v tiho noč. Zrak je bil še vedno neprimerljivo topel, na nebu se je sem ter tja sprehajalo nekaj zvezd, v gozdu pred nama pa je vladala prava tisina. Sem ter tja jo je zmotil najin korak, pa se je na koncu tudi ta zlil z mirom, ki je vel po dolini.

Kam to noč - sploh ni bilo vprašanje. Ze nekaj časa sanjam o njem, saj se mi je zdelo, da zna prav tam zgoraj biti se posebej udoben naslonjač, iz katerega je moč doživeti enega najvelicastnejših soncnih vzhodov. In vendarle je prisel pravi cas, da ga obiscem, pa ne samo zaradi naslonjača ampak zaradi vrha samega, ki se mi je prikupil že nekaj let nazaj. Stenar mu je ime.

Pot se najprej strmo vzpenja skozi pas gozda, vendar tudi ko prestopiva prag med gozdom in rušjem se le-ta nič ne polozi ampak poskrbi, da se clovek prizemlji tam, v tistem momentu, skupaj s svojim korakom in dihom.
Ko se dvigneva malo višje po meliscu se za kratek cas ustaviva in malo posediva. Znajdem se v enem lepsih trenutkov, ko se zazrem naokrog v temo in vidim temne obrise mogocnih sten, ki naju objemajo.

Za nama, nad Kredarico se je prikazala luna in zacela skupaj z nama plezati ona proti vrhu Triglava, me pa v soju čelnih svetilk proti vrhu te magične doline, Sovatne. Zame je postala prav posebna nekaj let nazaj, ko sem na njenih pobočjih dozivela svet kozorogov in se danes ne znam najti besed, ki bi opisale tisto kar se je takrat dogajalo znotraj v meni ob pogledu na trop neverjetno mocnih zivali, vem pa da je bila čast in privilegij. 

Ko sva prisli do Dovskih vrat, se tam ponovno odpre povsem nov svet; usmeriva se po poti, ki vodi proti vrhu Stenarja. Ko se naposled le vsedeva v naslonjač se predstava prične. In zares je bila veličastna.

Sele takrat zacutim, kako se vsaka, se najmanjsa misica mojega telesa sprosti, v tistem trenutku ko se dvigne ognjeni planet in se začno po nebu razprostirati sončni žarki, ter z nesteto odtenki barvati obrise okoliskih gora na obzojru. Vame se po dolgih mesecih norenja skozi Londonsko džunglo, naseli pravi mir in takrat končno spet pristanem.

Moj pogled se je premikal od grebena do grebena, od vrha do vrha. Bil sem nad vsem in onstran vsega, dvignil sem se še višje, nad svoje zemeljske čute. Le mila toplina pod poznim popoldanskim soncem in slan okus ob robu ustnic sta me opozarjala na mojo zemeljsko dimenzijo.

- Matija Klemše

Skupaj z Majo se prepustiva razgledom in toplemu jutranjemu soncu, ter si malo pred zacetkom prav posebno vrocega poletnega dne v raju pogrneva zajtrk. Opoj gora naju je obe prevzel in bolj kot potujem sem ter tja po tem svetu, bolj razumem kaj je mislil France Avcin, ko je v eni svojih knjig napisal: "Ena sama dezelica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje. 

Prevzete od razgledov se ob spogledovanju z mogocno triglavsko steno klepetaje zacneva premikati proti Bovskemu Gamsovcu, da ujameva se drugo perspektivo. Srce pospesi utrip in oblije me hvaleznost ob pogledu na bogastvo, ki me obdaja, nakar se zavem, da mi tocno tukaj in zdaj popolnoma nic ne manjka. Pogled sprehodim naokoli in nazaj proti Stenarju, kjer se po kraljestvu Kriskih podov podijo sem ter tja gamsi in naposled me sonce vendarle prestavi iz sanj v realnost, zato se hitro podvizam, da sem Maji kaj kmalu spet za petami in ji tako sledim do samega vrha. 

Kot dva derviša sva se skupaj z nahrbtniki in odprtimi usti vrteli sredi vrha Gamsovca, saj je iz njega Triglavska stena in celotna krona vrhov okoli kriskih podov videti se velicastnejsa. Malo utrujeni od ponocevanja se odlocno zlekneva po tleh kar tam, na gori. Vendar je ze nekaj minut kasneje sonce prevzelo celotno okolico in naju spodilo do Pogacnikovega doma, kjer sva pomalicali in se ulegli v senci kar po klopcah. A tudi tam nama vrocina in nemir v nogah nista dala miru, zato sva jo na tisti peklensko vroci popoldan v raju mahnili se na Planjo, Razor pa prihranili za jutranji sprehod.

Hvala Maja, ker si delila te trenutke z mano! Mislim, da naju caka se veliko prigod v prihodnje ;) 

Vsem, ki pa ste pogresali tale blog pa obljubim, da se bom malo bolj potrudila v prihodnje ;) Pa hvala za vse vzpodbude!

Se opravicujem za pomanjkanje stresic na c - z - s. Zal mi jih tale angleska tipkovnica ne dopusca.

Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©

Iz kavča na Stol (2236m)

Poljana (620m) - Stol (2236m) - Poljana (620m)

 

Petkov obisk pri fiziatru se je izkazal za mojo nočno moro. Še vedno se mi ob stene lobanjskih kosti z vso močjo zaletavajo besede in stavki, kot so tek in nikoli več, ter kolena v slabem stanju. Poslušam besede, ki mi jih je govorila zdravnica ob pogledu na izvide, pa jih ne slišim. Napenjam vse moči, da bi preprečila vstop teh negativnih misli pa mi ne gre več. Obstanem na stolu sredi ordinacije in ne želim ven, ker čutim vročino in dim v želodcu, ki se počasi a še vedo prehitro kot lava dvigata navzgor po požiralniku, poskušam preusmeriti misli, vendar zdaj nimam več moči.

Odidem ven, na mrzel zrak in ga rotim da vstopi vame, da se razširi po mojih žilah, kot strup, da me prevzame, da me ohladi pa se na koncu ne zgodi nič od tega. Boli me želodec od vročine. In boli me glava. Boli me od besed, ki se zdaj podijo po moji glavi, kot hiperaktivni morski psi na obalah Južne Afrike. Poskušam se umiriti, ujeti dih, tam sredi mrzle Ljubljane, ki jo te dni krasi jesensko sonce. Vsedem se na kolo in končno pridem do zraka, saj si rečem, da vedarle še imam noge in še vedno hodim, pa vendar.

Po poti na Stol.

Ko se ozrem proti Šmarni gori ali pa Golovcu, ki se v bližini dvigata pred mojimi očmi vsak na svoji strani Ljubljane vidim sebe, kako na vso moč tečem po hribu navzdol, sem v tistem trenutku, vse je igra med naravo in menoj, medtem ko mi v ušesih odzvanja ptičje petje, šumenje listja pod nogami in zlomljene veje. Poboža me sonce in spomin mi uide v peklensko vroče lansko poletje, v Sutjesko, v pravo divjino, v zadnjih pet kilometrov tistega daljnega nepozabnega trekinga. Tudi v tistih zadnjih trenutkih sem v požiralniku čutila meglo in dim, vroč popoldanski zrak se je zaletaval vame in srce je gorelo od pogledov in če ne bi bila tako dehidrirana, bi mi po licih lili hudourniki solz, ker si še zdaleč nisem želela končati tistega 8-urnega popotovanja.

"Stopil sem malo ven, da se sprehodim, pa ostal do sončnega zahoda, kajti iti ven je v resnici pomenilo - priti noter." -John Muir

Nazadnje se ozrem še tja gor, proti Kamniškim in oči se zaletavajo sem ter tja po obzorju v iskanju tolažbe. Kot, da bi nekdo vedel, me je večer prej Sašo, zdravnik za računalnike povabi v soboto na Stol in za takšna povabila imam samo en odgovor. Načrt se mi je malo zalomil, ker sem hkrati puncam obljubila, da gremo ven in mislim, da bi me tokrat prišle  osebno iskat, če bi zmenek preklicala, zato se je meni, profesionalnemu ljubitelju spanja v petek ponoči zazdelo, da mogoče bi pa le bilo bolje ostati na kavču. 

Zbudim se besna, z muskalfibrom od plesanja, le uro in pol po tistem, ko naj bi šla na Stol. Razmišljam o Šmarni gori pa me Klemen, ne prevelik ljubitelj Šmarke povabi na kolo in oba neprespana grizeva mrzle klance po osamljeni jesenski Rašici do samega vrha. Bolj kot vrtim, bolj bežijo skrbi stran in na vrhu sem dobila vse tisto, po kar sem prišla. Zahvalim se kolenom, ker zmorejo. 

Prideva domov in tam naju čaka vabilo, če bi šla v nedeljo na Stol! Očitno mi kavč res ni usojen ta vikend. In to kot nalašč -na za moja kolena usodno obletnico Ljubljanskega maratona, ko sem se prvič in zadnjič v življenju znašla na asvaltni prireditvi. Žal mi je, da nisem mogla vzpodbujati prijateljev, ampak na koncu so se ti odlično odrezali tudi brez mojega navijanja ;)

Ko so oni še sladko spali, smo mi šli tja gor, v varen objem naših prelepih gora. Tam je vse tako preprosto. Tam ni zdravniških izvidov. Tam je dom.

Mislim, da so nadaljnje besede povsem odveč. Tam gori vedno dobiš več kot tisto, po kar si prišel. ;)

Foto: Klemen.

Foto: Klemen.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Hvala fantje za dobro družbo!

Hvala kolenom, da so (stežka) zdržala 1635m višinca. Life is good again.

Triglav (2864m) - Sončni vzhod na strehi Slovenije

Z očmi ujemi sončni žarek v kristalni kaplji rose, 

ko se mavrično iskri.

Prisluhni šumenju vetra,

ki it brez govorice o veličini šepeta.

Ozri se v kamnii zid,

ki vzpne se v razgaljeno nebo.

Tam ni poti in ob veličini ti pogum kopni.

V ta zid ujemi svoje misli;

pusti pod prgiščem zvezd nevidno sled.

-Franček Knez

Tako jaz, kot Klemen in Rok smo strastni tekači. Vse prej, kot zatohla asvaltna džungla v kateri živimo pa nas globoko privlači divjina in gore, ter vse kar je z njimi povezano. V zadnjih tednih smo se med tistimi redkimi skupnimi pogovori nemalokrat ustavili pri našem najboljšem gorskem tekaču - Nejcu Kuharju in njegovem dih jemajočem rekordnem času (2h 25min), ki ga je lanski konec poletja dosegel iz doline Krme na sam vrh kralja Julijskih Alp in nazaj, kjer je na 17,5 kilometrski razdalji premagal 1950m višinske razlike.

Rok je pretekli konec tedna uspešno oddal svojo diplomsko nalogo, jaz in moji starši smo končno pobrali ves krompir, Klemen pa je bil kot vedno - v službi. Zato sva z Rokom v petek popoldne sklenila, da vreme bo in da vsi skupaj potrebujemo dobro regeneracijo po uspešno opravljenem trdem delu in tako sva kar sama na hitro splanirala nočni vzpon na Triglav. Nejc nam je dal inspiracijo, zato smo se malo pred polnočjo vsi presrečni zagnali v avto in brž proti Krmi. Takoj za Jesenicami smo padli v počasno reko nemških jeklenih konjev, ki se je kot puščavska karavana potrpežljivo vila proti Karavnkam. Naposled smo le prišli do izvoza, ter  se okrog enih ponoči vsidrali v Krmi, kjer razen dveh istočasno prispelih pohodnikov, ki sta kaj hitro izginila v noč ni bilo slišati, ne videti žive duše. V nekem počasnem ritmu smo tudi mi nase navlekli vso opravo in se okrog pol dveh zjutraj v soju čelnih svetilk podali na pot.

"V globoki intimi noči, kjer prevzame glasbo tišina boš razumel jezik Gora."

Čeprav ni bilo moč videti več kot kak meter pred svetilko, je bilo ves čas čutiti prisotnost okoliških gora in njihov opoj nas je neustavljivo vabil k sebi. Gozd in grmičevje sta bila ovita v skrivnostno tišino in še ko smo prečkali jaso polno kravjih oči, ki so se namakale v soju zvezd ni bilo moč slišati niti zvonca, le mirno so nas opazovale izza zavese noči. O utrujenosti ni bilo ne duha ne sluha, glede na težave s koleni v preteklem letu pa sem se poskušala skoncentrirati na sleherni korak, mu slediti in ga nekako zliti s potjo, ki smo jo ubrali.

Do Konjskega prevala (2020m) smo v potočku svetilk vijugali skozi od rose posrebrene liste pritlikavega grmičevja in malce kalili nočni mir medtem, ko smo neumorno pokali šale, ter se smejali kot, da bi nas kdo navil in temu tempu primerno je tudi čas minil kot bi mignil. Tam gori, v objemu gora, se je nebo odprlo in po njegovi neskončni preprogi so se v svojih najbolj svečanih oblekah sprehajale zvezde, se igrale z vrhovi in mi smo obstali v tišini, vsak v svojem koraku, vsak v svojem tempu smo se potihem, da ne bi prekinili predstave usmerili naprej poti Domu Planika. Nekje po poti navzgor se je noč postopoma začela prebujati in sredi te mogočne gorske puščave je bilo opaziti ples dveh svetilk, ki sta se nam bližali iz doline. 

"Včasih se moraš soočiti s svojim največjim strahom, da bi lahko občuil pravo moč življenja."

Brž ko smo prišli do Planike, so se tam prižgale prve luči in takoj, ko smo si z okoliškimi ovcami izmenjali jutranji pozdrav je bil čas, da gremo naprej, proti Malemu Triglavu. Pot čez grušč nas pripelje do grape in prvih jeklenic, hkrati pa se noč začne poslavljati in zlivati v kristalno jasno jutro, ki nam odpre vidno polje in po nekaj minutah vzpenjanja po na trenutke precej strmem skalovju vendarle dosežemo greben Malega Triglava. Ves čas poskušam imeti na očeh Klemna, ki se sicer ne navdušuje ravno nad prepadnimi grebeni in plezanjem po klinih in jeklenicah, vendar se kaj kmalu pomirim, saj mu gre z malo vzpodbude prihajajočega sončnega vzhoda preseneljivo dobro. 

"Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina." - Tine Mihelič

 Bolj ko smo se bližali samemu vrhu Malega Triglava so sprva lenobno, nato pa vedno hitreje, en za drugim iza vrhov v ozadju plezali sončni žarki, ter začeli nežno prebujati celotno gorsko kraljestvo in ga oblačiti v nešteto odtenkov rdeče, rumene in modre. Vse se je svetilo od čarovnije Sonca in nemorem opisati občutkov svobode, veselja in sreče in radosti, ki sem jih občutila ob pogledu na najdragocenejši film, ki se je odvijal tukaj in zdaj pred mojimi očmi. Prizor me je tako prevzel, da sem večino poti po grebenu hodila bolj vzvratno, kot pa naravnost in bolj po oblakih, kot pa po skalah, ter naposled le dosegla vrh. In končno sem lahko tudi sama videla in občutila tisti veličasten pozdrav, ki ga Sonce podari Goram, tisti pozdrav, ki ga je John Muir s tako izbranimi besedami opisoval v Kalifornijskih Sierrah.

Hvala Roku in Klemnu za noro dobro družbo. Največja zahvala pa gre goram, ki so nas, nenapovedane goste sprejele sredi noči in nas popeljale v eno najlepših juter našega življenja. Res pa si želim vso to čarobnost enkrat doživeti v zimskem času, upam le, da bo ta priložnost enkrat kmalu :).

--> Iz Malega Triglava proti Kredarici nazaj v Krmo.

Fotke: brought to you by Nokia telefon in moja malenkost.
Če bi bila mašina kaj boljša,
bi mogoče bilo vse skupaj veliko lepše. ©