Iz kavča na Stol (2236m)

Poljana (620m) - Stol (2236m) - Poljana (620m)

 

Petkov obisk pri fiziatru se je izkazal za mojo nočno moro. Še vedno se mi ob stene lobanjskih kosti z vso močjo zaletavajo besede in stavki, kot so tek in nikoli več, ter kolena v slabem stanju. Poslušam besede, ki mi jih je govorila zdravnica ob pogledu na izvide, pa jih ne slišim. Napenjam vse moči, da bi preprečila vstop teh negativnih misli pa mi ne gre več. Obstanem na stolu sredi ordinacije in ne želim ven, ker čutim vročino in dim v želodcu, ki se počasi a še vedo prehitro kot lava dvigata navzgor po požiralniku, poskušam preusmeriti misli, vendar zdaj nimam več moči.

Odidem ven, na mrzel zrak in ga rotim da vstopi vame, da se razširi po mojih žilah, kot strup, da me prevzame, da me ohladi pa se na koncu ne zgodi nič od tega. Boli me želodec od vročine. In boli me glava. Boli me od besed, ki se zdaj podijo po moji glavi, kot hiperaktivni morski psi na obalah Južne Afrike. Poskušam se umiriti, ujeti dih, tam sredi mrzle Ljubljane, ki jo te dni krasi jesensko sonce. Vsedem se na kolo in končno pridem do zraka, saj si rečem, da vedarle še imam noge in še vedno hodim, pa vendar.

Po poti na Stol.

Ko se ozrem proti Šmarni gori ali pa Golovcu, ki se v bližini dvigata pred mojimi očmi vsak na svoji strani Ljubljane vidim sebe, kako na vso moč tečem po hribu navzdol, sem v tistem trenutku, vse je igra med naravo in menoj, medtem ko mi v ušesih odzvanja ptičje petje, šumenje listja pod nogami in zlomljene veje. Poboža me sonce in spomin mi uide v peklensko vroče lansko poletje, v Sutjesko, v pravo divjino, v zadnjih pet kilometrov tistega daljnega nepozabnega trekinga. Tudi v tistih zadnjih trenutkih sem v požiralniku čutila meglo in dim, vroč popoldanski zrak se je zaletaval vame in srce je gorelo od pogledov in če ne bi bila tako dehidrirana, bi mi po licih lili hudourniki solz, ker si še zdaleč nisem želela končati tistega 8-urnega popotovanja.

"Stopil sem malo ven, da se sprehodim, pa ostal do sončnega zahoda, kajti iti ven je v resnici pomenilo - priti noter." -John Muir

Nazadnje se ozrem še tja gor, proti Kamniškim in oči se zaletavajo sem ter tja po obzorju v iskanju tolažbe. Kot, da bi nekdo vedel, me je večer prej Sašo, zdravnik za računalnike povabi v soboto na Stol in za takšna povabila imam samo en odgovor. Načrt se mi je malo zalomil, ker sem hkrati puncam obljubila, da gremo ven in mislim, da bi me tokrat prišle  osebno iskat, če bi zmenek preklicala, zato se je meni, profesionalnemu ljubitelju spanja v petek ponoči zazdelo, da mogoče bi pa le bilo bolje ostati na kavču. 

Zbudim se besna, z muskalfibrom od plesanja, le uro in pol po tistem, ko naj bi šla na Stol. Razmišljam o Šmarni gori pa me Klemen, ne prevelik ljubitelj Šmarke povabi na kolo in oba neprespana grizeva mrzle klance po osamljeni jesenski Rašici do samega vrha. Bolj kot vrtim, bolj bežijo skrbi stran in na vrhu sem dobila vse tisto, po kar sem prišla. Zahvalim se kolenom, ker zmorejo. 

Prideva domov in tam naju čaka vabilo, če bi šla v nedeljo na Stol! Očitno mi kavč res ni usojen ta vikend. In to kot nalašč -na za moja kolena usodno obletnico Ljubljanskega maratona, ko sem se prvič in zadnjič v življenju znašla na asvaltni prireditvi. Žal mi je, da nisem mogla vzpodbujati prijateljev, ampak na koncu so se ti odlično odrezali tudi brez mojega navijanja ;)

Ko so oni še sladko spali, smo mi šli tja gor, v varen objem naših prelepih gora. Tam je vse tako preprosto. Tam ni zdravniških izvidov. Tam je dom.

Mislim, da so nadaljnje besede povsem odveč. Tam gori vedno dobiš več kot tisto, po kar si prišel. ;)

Foto: Klemen.

Foto: Klemen.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Hvala fantje za dobro družbo!

Hvala kolenom, da so (stežka) zdržala 1635m višinca. Life is good again.

V meglo oblečena Begunjščica (2060m).

Mir narave bo bržčas potiho, prav prihuljeno zlezel vate; gori z višine bodo tvoje zemeljske skrbi nenadoma videti manjše, napor in znoj, ki sta te privedla gor, ti bosta zlagoma dala moči - z močjo, z vero vase, pa prihaja tudi mir. Zlitje zemeljskega z dušnim mirom je eno najpopolnejših doživetij, ki jih lahko užiješ kot gornik. - Marjan Bradeško

Ves pretekli teden sem sanjala kam vse se bomo povzpeli ta vikend, vendar bolj, ko sem načrtovala, bolj je kazalo, da se z vremenom tokrat mogoče le ne bo izšlo. A Andrej je bil vztrajen in si je želel, da bi nedeljo preživeli nekje v naravi, pa smo rekli naj bo Velika planina, saj je precej blizu, jaz pa tudi še nisem bila v planinskem centru Slovenije.

Ker sva s Klemnom prejšnji večer imela krajšo turo naokrog po Ljubljani, naju tokrat budilka ni pozdravila, prebudil naju je šele Andrej, ki se je v istem trenutku zaparkiral pred blok. V loku sva oba skočila s postelje in se v dvajsetih minuah sanjaje vsidrala v avtomobil. Na vprašanje kam gremo, je Klemen rekel: "Kaj pa če gremo na Begunjščico?". In smo šli. Proti Ljubelju, kjer se je v poznem jutru dolina v nedeljskem ritmu počasi prebujala.

Od parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica smo se skozi strmo pobočje na redko posejanega gozda usmerili po poti proti Prevalu, ki nas je kaj kmalu pripeljala do prave mojstrovine - Bornovega tunela. Presenečeno smo obstali in naposled le vstopili, zahvaljujoč sodobni tehnologiji pametnih telefonov pa smo si lahko pot skozi pravi pravcati tunel tudi dobro osvetlili. Ob pogledu na vklesani kamen so me misli kaj kmalu popeljale v zgodovino in za nekaj trenutkov sem si pred očmi naslikala ves pot, ki so ga pretakale tiste pridne roke kakšno stoletje nazaj in so zaslužne za to, da se danes lahko sprehodimo čez precej dolg, dih jemaljoč tunel.

Na drugi strani tunela pa nas ravna, a razgledna in prepadna pot popelje skozi melišče in naprej čez gozd, do Koče na planini Preval. V trenutku, ko sem oznanila fantoma, da mi danes prav prija način, kako prijetno in počasi se pot vzpenja proti vrhu, se je ta na skrivaj najverjeneje hudomušno nasmehnila in nas usmerila na strmo travnato pobočje, katerega je kmalu zamenjala še bolj strma pot po gozdu, ki zasluženo nosi ime Kalvarija. En za drugim, v četici smo vsak v svojem dihu stopali skozi miren gozdič, ki se pri vrhu prevesi v rušje, to pa v travnato pobočje, kjer veje prava tišina.

Begunjščica je bila odeta v meglo in zdelo se je, kot da se ji to nedeljo ni ljubilo sleči spalne srajce. V zeleni kotanji pod vrhom so se sem ter tja sprehajale ovce - umirjeno in v tišini, da je le ne bi prebudile. Še veter in sonce sta se vsake toliko le sramežljivo sprehodila čez njena ramena in ker se je njen vrh vedno bolj zakrival v megleno odejo ga nismo niti videli in smo namesto levo proti vrhu zavili desno, navzgor po brezpotju skupaj z ovcami proti Begunjski Vrtači (1991m). In ko se je tudi slednja zavila v gosto sivkasto meglo, smo ubrali korak skozi dobro pognojena pobočja proti Velikemu vrhu, od koder so nas vso pot po grebenu do vrha in nazaj v dolino spremljale meglene tančice.

Vroče postaja. Foto: Klemen

Bunker. Foto: Klemen

Gorski mir.

Proti vrtači. Foto: Klemen

Na Begunjski vrtači.

Foto: Klemen

Tihožitje.

Sprehod po grebenu.

Sončni žarki topijo meglo in oblake.

Trio. Foto: Andrej

Sončni žarki prebujajo zaspano Begunjščico.

Meglena eleganca.

Za odprto zaveso.

Jesen je blizu.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
 in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.