mišmaš: August 2014

Planina Podvežak (1564m) - M. Ojstrica (2017m) - Ojstrica (2350m) - Kocbekov dom (1808m) - Molička planina (1780m)

Je sonce luč prižgalo na vrhove.

Ponesi gor v gore darove:

srce in misli, pesem in veselje

in izpolnjene so ti vse želje.

Janez Slapar - Temšakov

Skala in kamen sta mi že od nekdaj pri srcu, fascinirajo me tako oblike, kot odtenki in mogoče je to tudi razlog, da mi korak ponavadi uide na zahod, v smeri proti Julijcem. Sem se pa zato letos zavestno odločila, da prestopim pragove Kamniško-Savinjskih Alp in ker sva s Klemnom za otvoritev izbrala kralja Kamniških Alp, smo tokrat ženske na klepetu pred dežjem prišle do kraljice Savinjskih Alp - Ojstrice. Kot da bi vedeli, si je štiričlanska družba tistega večera že predhodno zagotovila prosti ponedeljek in ga posvetila Hribolazenju.

Planina Podvežak (1564 m)

Tokratno popotovanje smo pričeli na prelepi zeleni planini Podvežak, kjer so nas (oz. mene) že na začetku, ob poti razveselile slastne gozdne jagode. Mehka trava skozi katero smo stopali se je lesketala v rosi, ki jo je božalo sonce. Pot smo mimo koče na planini nadaljevali skozi jutranje odišavljen gozd v smeri Korošice, dokler se nam ni pred očmi odprla neskončna panorama, okrašena s kičasto zelenim tepihom pritlikavega grmičevja. Bržkone mi je postalo jasno kaj opisuje Ivan Sivec ko pravi, da zanj ni nikjer lepših gora, ko so Kamniške, da so tam ljubke koče ob vrhovih skrite, da je sonce, gorsko cvetje in sto steza.

V jutranjem soncu smo že od daleč lahko opazili našo vitko krasotico, ki nas je sramežjivo opazovala iza Male Ojstrice. Veliki Zelenici (2114m), ki nas je spremljala doberšen začetni del poti smo obrnili hrbet in nadaljevali mimo Moličke planine, proti sedlu - Sedelcu, kjer se odpre prava zelena oaza ob kateri stoji Kocbekov dom, ki ga obdaja južno skalno pobočje Ojstrice na eni, ter postavni in mogočni Lučki Dedec na drugi strani. Od tam smo se hipnotizirani od vse lepote po travnatem pobočju usmerili proti Mali Ojstrici, kateri dela družbo miniaturen Aljažev stolp in prepričana sem, da se je Dejan vsaj za trenutek počutil bližje svoji letošnji želji.

Stezi smo sledili naprej malo gor, malo dol in malo levo, po na trenuke prepadnem grebenu, ki nam je odpiral čudovit pogled na Robanov kot in nas pripeljal do vršnega pobočja Ojstrice, kjer so v prijetni družbi dopoldanskega sonca poležavale ovce. Na njihovi desni pa je se v kamniti kotanji skriva prepadno okno. V tistem delu se pot začne bolj strmo vzpenjati po skalnatem pobočju, kjer nam je vsake toliko v pomoč kakšen klin, sam vrh pa je vedno bližje. Sledi zelo kratek spust v škrbino med dvema vrhovoma, v objemu katere sem se počutila kar malce nelagodno in se raje kar se da hitro povzpela naprej, skozi nekaj kamenja proti samemu vrhu Ojstrice, ki s svoje verande ponosno razkazuje lepote Kamniško-Savinjskih Alp.

Planika. Foto: Dejan

Po prav prijetnem pikniku so zavese megle in oblakov zagrnile razglede in ubrali smo sestop proti Kocbekovemu domu. Pot navzdol je kar strma, polna grušča, v nekem delu preči tudi snežišče in naposled nas skozi plast grušča pripelje do doma, kjer smo se utaborili za nekaj minut in občudovali v meglo zavito planino.

Nazaj grede smo ubrali pot proti Molički planini, kjer smo se po strmi stezici spustili do sedelca, od kjer se dviga ljubka kapelica sv. Cirila in Metoda. Poleg nje pa stoji prav tako prisrčna koča na Molički peči. Tam smo celo srečali preredko Planiko, ki je zagotovo vsakemu od nas posebej polepšala dan in zadnji del poti proti planini in naprej v Ljubljano.

Proti Sedelcu, proti Ojstrici.

Med snemanjem nadaljevanke Ljubezen na Molički planini. V. Zelenica v ozadju.

Proti Mali Ojstrici.

Lepi (Lučki) Dedec.

Jasmina in Dejan in mini Aljažev stolp.

Po grebenu proti Ojstrici.

Na grebenu.

Foto: Klemen.

Med potjo nam je v oporo nekaj klinov. Foto: Klemen.

Gasilska četica.

Eden od razgledov.

Gremo se sankat!

Kapelica na Molički planini.

Tebi, moja gora.
Z vsem dolžnim spoštovanjem:
hrepenenje po vrhu me napaja z novo močjo,
drznostjo,
duh višine znova kleše v meni nova spoznanja.

Vrh!

Sožitje s teboj v potu, bitju srca,
ko spregovori duša:
pozabljam na vse,
kar je prej vleklo k tlom, utrujalo.
Lepota. Prostranost. Svoboda.
Samo redkim je dano, a v izobilju.
Zato se vsako leto vračam v tvoje naročje.

Tvoj zvesti tekač

Kot ponavadi, neučakana, sem se to nedeljo zbudila še pred budilko, ki kar ni hotela vstati - dokler nisem naposled le ugotovila, da zvonila tokrat žal ne bo. V naslednjih nekaj trenutkih sem se silovito "skatapultirala" iz postelje in se v stilu svetlobne hitrosti oblekla, v nahrbnik natlačila nekaj banan, ter si celo vzela čas za ožemanje pomaranč, kajti ni je boljše nagrade pod soncem za ves pretečeni "švic", kot je svež pomarančni sok :). S tem se strinja tudi Klemen.

Pot iz Ljubljane do Kamniške Bistrice izredno hitro mine in je precej dobro označena ;). Navdušena naravovarstvenika avto parkirava pri koči, namesto, da se peljeva do samega izhodišča, ter izkoristiva približno 20 minut pešačenja do vznožja poti na Kokrsko sedlo za ogrevanje. Od tam pa do Cojzove koče sva potrebovala dobro uro in pol precej ritmične hoje ob spremljavi vedno močnejših sončnih žarkov, ter med tem povzdigovala vse tiste pogumne tekače, ki se vsako leto konec julija odpravijo na enega najtežjih tekov v Evropi - Tek iz Kamniške Bistrice na Grinovec.

Od koče pa do samega vrha se pot na trenutke kar malo vleče (upravičeno), pogled je ves čas usmerjen v sam vrh, Vrh, ki je bil z vso svojo energijo in veličastnostjo z menoj v Ljubljani, pred mojimi očmi kar nekaj let, a nekako ni bilo tiste prave priložnosti, da se ga dotaknem, da ga doživim. Ves čas hoje proti vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške vrhove in vsake toliko si vzameva čas, da se oči prilagodijo vsej lepoti, katere del sva. Ko stopiva na sam vrh, se obkrožena z vsemi ostalimi hribolazci počutim kot v dnevni sobi in ponovno se zaveva, da je nedelja. Dan pa ne bi mogel biti bolj popoln po tistem, ko na terasi Grintovca srečaš dobro znane obraze prijateljev.