First snow and the mountain (Grintovec 2558m).

After a while you learn the subtle difference between holding a hand and chaining a soul. 

And you learn that love doesn’t mean leaning, and company doesn’t always mean security. 

And you begin to learn that kisses are not contracts, and present's aren’t promises. 

And you begin to accept your defeats with your head up and your eyes ahead... 

With the grace of a woman, not the grief of a child. 

And you learn To build all your roads on today, 

Because tomorrow's ground is too uncertain for plans, 

and futures have a way of falling down in mid-flight. 

After a while you learn that even sunshine burns if you get too much… 

So, you plant your own garden, and decorate your own soul... 

Instead of waiting for someone to bring you flowers. 

And you learn that you really can endure… 

you really are strong, 

you really do have worth. 

And you learn, and you learn… 

with every goodbye, 

You Learn…

(Veronica A. Shoffstal)

Thank you dear friend for taking me up there. I ll never forget.

Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©

Love

Nad oblake, na Grintovec (2558m)

Tebi, moja gora.
Z vsem dolžnim spoštovanjem:
hrepenenje po vrhu me napaja z novo močjo,
drznostjo,
duh višine znova kleše v meni nova spoznanja.

Vrh!

Sožitje s teboj v potu, bitju srca,
ko spregovori duša:
pozabljam na vse,
kar je prej vleklo k tlom, utrujalo.
Lepota. Prostranost. Svoboda.
Samo redkim je dano, a v izobilju.
Zato se vsako leto vračam v tvoje naročje.

Tvoj zvesti tekač

Kot ponavadi, neučakana, sem se to nedeljo zbudila še pred budilko, ki kar ni hotela vstati - dokler nisem naposled le ugotovila, da zvonila tokrat žal ne bo. V naslednjih nekaj trenutkih sem se silovito "skatapultirala" iz postelje in se v stilu svetlobne hitrosti oblekla, v nahrbnik natlačila nekaj banan, ter si celo vzela čas za ožemanje pomaranč, kajti ni je boljše nagrade pod soncem za ves pretečeni "švic", kot je svež pomarančni sok :). S tem se strinja tudi Klemen.

Pot iz Ljubljane do Kamniške Bistrice izredno hitro mine in je precej dobro označena ;). Navdušena naravovarstvenika avto parkirava pri koči, namesto, da se peljeva do samega izhodišča, ter izkoristiva približno 20 minut pešačenja do vznožja poti na Kokrsko sedlo za ogrevanje. Od tam pa do Cojzove koče sva potrebovala dobro uro in pol precej ritmične hoje ob spremljavi vedno močnejših sončnih žarkov, ter med tem povzdigovala vse tiste pogumne tekače, ki se vsako leto konec julija odpravijo na enega najtežjih tekov v Evropi - Tek iz Kamniške Bistrice na Grinovec.

Od koče pa do samega vrha se pot na trenutke kar malo vleče (upravičeno), pogled je ves čas usmerjen v sam vrh, Vrh, ki je bil z vso svojo energijo in veličastnostjo z menoj v Ljubljani, pred mojimi očmi kar nekaj let, a nekako ni bilo tiste prave priložnosti, da se ga dotaknem, da ga doživim. Ves čas hoje proti vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške vrhove in vsake toliko si vzameva čas, da se oči prilagodijo vsej lepoti, katere del sva. Ko stopiva na sam vrh, se obkrožena z vsemi ostalimi hribolazci počutim kot v dnevni sobi in ponovno se zaveva, da je nedelja. Dan pa ne bi mogel biti bolj popoln po tistem, ko na terasi Grintovca srečaš dobro znane obraze prijateljev.

Foto: Sašo

Linki:

-Hribi.net
http://bit.ly/1uovbFZ

-Foke
© Jaz & Klemen  

Po poti:

Vrh je v nekaj trenukih po prihodu zaobjela megla in polepšala pot navzdol.