"I always loved running…it was something you could do by yourself, and under your own power. You could go in any direction, fast or slow as you wanted, fighting the wind if you felt like it, seeking out new sights just on the strength of your feet and the courage of your lungs." - Jesse Owens
Potovanje
Tek je moja norost, je del mojega vsakdanjega življenja. Lahko vam zaupam, da mi dnevna doza teka pomeni toliko, kot trije obroki hrane in ena dolga etapa spanja. Tek je lahko zrak, ki ga diham in je lahko sonce sredi najbolj deževnega dne v katerem se bodo moje skrbi raztopile, kot kepica sladoleda v vrtincu poletja. In potem je tu tudi narava, drevesa, jesensko listje, snežna preproga, zavesa dežja ter tisti vonj, ki ga najdeš samo v gozdu. Daljši kot je tek, boljši je. Bolj kot je divji in strm, bolj uživam. In potem so tu še gore, ljubezen na prvi pogled. V teh dveh svetovih se počutim najbolj varno, najbolj svobodno, najbolj doma.
Žal pa se je zgodba v zadnji polovici leta precej spremenila. Tek je še vedno prisoten v mojem življenju tako ponoči, kot podnevi, žal pa ni več nekaj kar bi lahko udejanjila, ostala je le še želja. In slednja je tako močna, da me vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu in začutim dotik veje na poti in listja na tleh, prav pošteno stisne pri srcu in že v naslednjem trenutku ta začne brezglavo utripati; spomni me na hitrost s katero tečem proti vrhu, spomni me na svobodo, ki jo občutim, ko tečem skozi drevesa v dolino in na potovanje, ki ti ga tek podari.
Poslušati svoje telo
In kljub temu, da mi je tek pokazal nov svet, sem šla tako daleč, da sem pozabila na svoj pravi dom, svoje telo. Zdaj, ko dobro pomislim, je že dobro leto tega odkar me je telo prvič opozorilo, da grem predaleč, da si želi počitka, a jaz ga nisem poslušala. Šla sem naprej, bolečine so potihnile v nek požiralnik in vsake toliko zopet priplavale nazaj. Jaz pa sem jih vsakokrat preslišala in šla preko njih dokler me nekaj mesecev nazaj telo ni dokončno zaustavilo in postavilo pred golo dejstvo, da je dovolj in da se moram še marsikaj naučiti.
Počitek in refleksija
Počitek je bil prva stvar, za katero je moje telo prosilo in ker sem ga tolikokrat preslišala, je trajal kar nekaj mesecev. Kolena so me tako bolela, da nemalokrat nisem zmogla niti hoje po stopnicah. Pomagali niso niti mnogi, velikokrat precej boleči dopoldnevi, ki sem jih preživela pri fizioterapevtu. Telo se je upiralo hitri ozdravitvi in si je želelo miru.
V tem obdobju sem imela več časa za razmislek in spoznanje, da je moje telo tempelj, ki ga moram negovati, mu zaupati in najpomembnejše – naučiti se ga poslušati, ter mu slediti.
Vzela sem si več časa za spanje, aktivnost, ki je za dobro delovanje telesa tako pomembna, kot so zrak,prehrana in gibanje. V nasprotju s prejšnjim prepričanjem, da med spanjem možgani pasivno počivajo, zdaj vemo, da je to aktiven proces, saj so posamezni predeli možganov med določenimi fazami spanja mnogo bolj aktivni kot v budnem stanju. Spanje pomembno vpliva na utrditev spomina, obnovitev živčnega sistema, kognitivne funkcije, termoregulacijo, metabolizem in še bi lahko naštevali. V otroštvu, ko telo doseže največje nivoje rasti in razvoja, je povsem sprejemljivo, da veliko spimo. A takoj, ko odrastemo v vsej obilici brezglavega hitenja pozabimo na to dobro staro prijetno navado. Zato se je vredno opomniti, da se naše telo še vedno razvija, čisti, raste in regenerira in si podariti kakšno uro spanja več.
Se nadaljuje...
Linki:
Fotke:
Jaz, Klemen, Rok. Fotke so vse naše. ©
- Podari doživetje (Zabava v naravi By Selectbox): http://www.selectbox.si/product/zabava-v-naravi-c/
