Iz kavča na Stol (2236m)

Poljana (620m) - Stol (2236m) - Poljana (620m)

 

Petkov obisk pri fiziatru se je izkazal za mojo nočno moro. Še vedno se mi ob stene lobanjskih kosti z vso močjo zaletavajo besede in stavki, kot so tek in nikoli več, ter kolena v slabem stanju. Poslušam besede, ki mi jih je govorila zdravnica ob pogledu na izvide, pa jih ne slišim. Napenjam vse moči, da bi preprečila vstop teh negativnih misli pa mi ne gre več. Obstanem na stolu sredi ordinacije in ne želim ven, ker čutim vročino in dim v želodcu, ki se počasi a še vedo prehitro kot lava dvigata navzgor po požiralniku, poskušam preusmeriti misli, vendar zdaj nimam več moči.

Odidem ven, na mrzel zrak in ga rotim da vstopi vame, da se razširi po mojih žilah, kot strup, da me prevzame, da me ohladi pa se na koncu ne zgodi nič od tega. Boli me želodec od vročine. In boli me glava. Boli me od besed, ki se zdaj podijo po moji glavi, kot hiperaktivni morski psi na obalah Južne Afrike. Poskušam se umiriti, ujeti dih, tam sredi mrzle Ljubljane, ki jo te dni krasi jesensko sonce. Vsedem se na kolo in končno pridem do zraka, saj si rečem, da vedarle še imam noge in še vedno hodim, pa vendar.

Po poti na Stol.

Ko se ozrem proti Šmarni gori ali pa Golovcu, ki se v bližini dvigata pred mojimi očmi vsak na svoji strani Ljubljane vidim sebe, kako na vso moč tečem po hribu navzdol, sem v tistem trenutku, vse je igra med naravo in menoj, medtem ko mi v ušesih odzvanja ptičje petje, šumenje listja pod nogami in zlomljene veje. Poboža me sonce in spomin mi uide v peklensko vroče lansko poletje, v Sutjesko, v pravo divjino, v zadnjih pet kilometrov tistega daljnega nepozabnega trekinga. Tudi v tistih zadnjih trenutkih sem v požiralniku čutila meglo in dim, vroč popoldanski zrak se je zaletaval vame in srce je gorelo od pogledov in če ne bi bila tako dehidrirana, bi mi po licih lili hudourniki solz, ker si še zdaleč nisem želela končati tistega 8-urnega popotovanja.

"Stopil sem malo ven, da se sprehodim, pa ostal do sončnega zahoda, kajti iti ven je v resnici pomenilo - priti noter." -John Muir

Nazadnje se ozrem še tja gor, proti Kamniškim in oči se zaletavajo sem ter tja po obzorju v iskanju tolažbe. Kot, da bi nekdo vedel, me je večer prej Sašo, zdravnik za računalnike povabi v soboto na Stol in za takšna povabila imam samo en odgovor. Načrt se mi je malo zalomil, ker sem hkrati puncam obljubila, da gremo ven in mislim, da bi me tokrat prišle  osebno iskat, če bi zmenek preklicala, zato se je meni, profesionalnemu ljubitelju spanja v petek ponoči zazdelo, da mogoče bi pa le bilo bolje ostati na kavču. 

Zbudim se besna, z muskalfibrom od plesanja, le uro in pol po tistem, ko naj bi šla na Stol. Razmišljam o Šmarni gori pa me Klemen, ne prevelik ljubitelj Šmarke povabi na kolo in oba neprespana grizeva mrzle klance po osamljeni jesenski Rašici do samega vrha. Bolj kot vrtim, bolj bežijo skrbi stran in na vrhu sem dobila vse tisto, po kar sem prišla. Zahvalim se kolenom, ker zmorejo. 

Prideva domov in tam naju čaka vabilo, če bi šla v nedeljo na Stol! Očitno mi kavč res ni usojen ta vikend. In to kot nalašč -na za moja kolena usodno obletnico Ljubljanskega maratona, ko sem se prvič in zadnjič v življenju znašla na asvaltni prireditvi. Žal mi je, da nisem mogla vzpodbujati prijateljev, ampak na koncu so se ti odlično odrezali tudi brez mojega navijanja ;)

Ko so oni še sladko spali, smo mi šli tja gor, v varen objem naših prelepih gora. Tam je vse tako preprosto. Tam ni zdravniških izvidov. Tam je dom.

Mislim, da so nadaljnje besede povsem odveč. Tam gori vedno dobiš več kot tisto, po kar si prišel. ;)

Foto: Klemen.

Foto: Klemen.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Hvala fantje za dobro družbo!

Hvala kolenom, da so (stežka) zdržala 1635m višinca. Life is good again.