Dom [Home].

Aljažev dom v vratih (1015m) - Stenar (2501m) - Bovški gamsovec (2392m) - Kriški podi (2050m) - Planja (2453m) - Razor (2601m)

“Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. 

           In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto.” - Stanko Klinar

Medtem ko slonim v vrsti potnikov z obrazom prilepljenim na stekleno steno malega predora, ki vodi v notranjost letala, se ozrem v prelepo naravo, ki se rezprostira pred menoj; svet, ki ga bom v naslednjih nekaj mesecih najbolj pogresala. In v istem trenutku se mi po obrazu nehote ulije nov slap solza, ki ga ne zmorem več nadzorovati. K sreči se gruča potnikov pred menoj začne premikati naprej proti kabini letala in kmalu se brisoč solze zgrudim na sedež. 


Ko naposled le poletimo, z očmi iscem obrise mojih ljubih Alp, a gore oblakov, ki letijo mimo mojega okna so edino gorovje, ki ga vidim.
Misli mi udijeo na ta zadnji, neznosno vroč nedeljski večer, ko je končno napočil čas, da se vrnem tja gor - na zrak, domov, v gore.

Ura je bila malo cez polnoč, ko sva se z polnimi nahrbtniki in velikimi nasmehi na obrazu skupaj z Majo znasli v dolini Vrat in mimo Aljaževega doma zakorakali v tiho noč. Zrak je bil še vedno neprimerljivo topel, na nebu se je sem ter tja sprehajalo nekaj zvezd, v gozdu pred nama pa je vladala prava tisina. Sem ter tja jo je zmotil najin korak, pa se je na koncu tudi ta zlil z mirom, ki je vel po dolini.

Kam to noč - sploh ni bilo vprašanje. Ze nekaj časa sanjam o njem, saj se mi je zdelo, da zna prav tam zgoraj biti se posebej udoben naslonjač, iz katerega je moč doživeti enega najvelicastnejših soncnih vzhodov. In vendarle je prisel pravi cas, da ga obiscem, pa ne samo zaradi naslonjača ampak zaradi vrha samega, ki se mi je prikupil že nekaj let nazaj. Stenar mu je ime.

Pot se najprej strmo vzpenja skozi pas gozda, vendar tudi ko prestopiva prag med gozdom in rušjem se le-ta nič ne polozi ampak poskrbi, da se clovek prizemlji tam, v tistem momentu, skupaj s svojim korakom in dihom.
Ko se dvigneva malo višje po meliscu se za kratek cas ustaviva in malo posediva. Znajdem se v enem lepsih trenutkov, ko se zazrem naokrog v temo in vidim temne obrise mogocnih sten, ki naju objemajo.

Za nama, nad Kredarico se je prikazala luna in zacela skupaj z nama plezati ona proti vrhu Triglava, me pa v soju čelnih svetilk proti vrhu te magične doline, Sovatne. Zame je postala prav posebna nekaj let nazaj, ko sem na njenih pobočjih dozivela svet kozorogov in se danes ne znam najti besed, ki bi opisale tisto kar se je takrat dogajalo znotraj v meni ob pogledu na trop neverjetno mocnih zivali, vem pa da je bila čast in privilegij. 

Ko sva prisli do Dovskih vrat, se tam ponovno odpre povsem nov svet; usmeriva se po poti, ki vodi proti vrhu Stenarja. Ko se naposled le vsedeva v naslonjač se predstava prične. In zares je bila veličastna.

Sele takrat zacutim, kako se vsaka, se najmanjsa misica mojega telesa sprosti, v tistem trenutku ko se dvigne ognjeni planet in se začno po nebu razprostirati sončni žarki, ter z nesteto odtenki barvati obrise okoliskih gora na obzojru. Vame se po dolgih mesecih norenja skozi Londonsko džunglo, naseli pravi mir in takrat končno spet pristanem.

Moj pogled se je premikal od grebena do grebena, od vrha do vrha. Bil sem nad vsem in onstran vsega, dvignil sem se še višje, nad svoje zemeljske čute. Le mila toplina pod poznim popoldanskim soncem in slan okus ob robu ustnic sta me opozarjala na mojo zemeljsko dimenzijo.

- Matija Klemše

Skupaj z Majo se prepustiva razgledom in toplemu jutranjemu soncu, ter si malo pred zacetkom prav posebno vrocega poletnega dne v raju pogrneva zajtrk. Opoj gora naju je obe prevzel in bolj kot potujem sem ter tja po tem svetu, bolj razumem kaj je mislil France Avcin, ko je v eni svojih knjig napisal: "Ena sama dezelica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje. 

Prevzete od razgledov se ob spogledovanju z mogocno triglavsko steno klepetaje zacneva premikati proti Bovskemu Gamsovcu, da ujameva se drugo perspektivo. Srce pospesi utrip in oblije me hvaleznost ob pogledu na bogastvo, ki me obdaja, nakar se zavem, da mi tocno tukaj in zdaj popolnoma nic ne manjka. Pogled sprehodim naokoli in nazaj proti Stenarju, kjer se po kraljestvu Kriskih podov podijo sem ter tja gamsi in naposled me sonce vendarle prestavi iz sanj v realnost, zato se hitro podvizam, da sem Maji kaj kmalu spet za petami in ji tako sledim do samega vrha. 

Kot dva derviša sva se skupaj z nahrbtniki in odprtimi usti vrteli sredi vrha Gamsovca, saj je iz njega Triglavska stena in celotna krona vrhov okoli kriskih podov videti se velicastnejsa. Malo utrujeni od ponocevanja se odlocno zlekneva po tleh kar tam, na gori. Vendar je ze nekaj minut kasneje sonce prevzelo celotno okolico in naju spodilo do Pogacnikovega doma, kjer sva pomalicali in se ulegli v senci kar po klopcah. A tudi tam nama vrocina in nemir v nogah nista dala miru, zato sva jo na tisti peklensko vroci popoldan v raju mahnili se na Planjo, Razor pa prihranili za jutranji sprehod.

Hvala Maja, ker si delila te trenutke z mano! Mislim, da naju caka se veliko prigod v prihodnje ;) 

Vsem, ki pa ste pogresali tale blog pa obljubim, da se bom malo bolj potrudila v prihodnje ;) Pa hvala za vse vzpodbude!

Se opravicujem za pomanjkanje stresic na c - z - s. Zal mi jih tale angleska tipkovnica ne dopusca.

Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©

Nazaj h koreninam. Aljažev dom v Vratih (1015m) - Sovatna - Stenar (2501m) - Pogačnikov dom na Kriških podih (2050m)

“I felt my lungs inflate with the onrush of scenery—air, mountains, trees, people. 

  I thought, "This is what it is to be happy.” 
― Sylvia Plath, The Bell Jar

30. junij 2013. Malo čez tretjo zjutraj me je iz postelje - skoraj dobesedno - vrgla budilka. Kljub temu, da bi mi prav prišla še kakšna kitica spanja ali dve, se nisem kaj dosti jezila. Mogoče zato, ker sem vedela, da bom čez dobri dve uri in pol strmela v severno steno Triglava in tako osrečila moje lastno srce. Ura je bila že skoraj štiri in ravno sem srkala svoj liter in pol banan zmešanih z datlji (mislim da bom naslednjič raje pojedla tistih 10 banan brez mešanja z datlji, kajti moj želodec ni bil videti zadovoljen), ko je zazvonil telefon. Doma na dolenjskem so še vsi sladko spali, ko sva se z Viktorjem odpravila po Jožeta in naprej po gorenjski avtocesti. V Radovljici se nam je pridružila še zasedba bratov Potočnik in skupaj smo nadaljevali v smeri Mojstrane.
Pot se je vlekla in kljub prijetnemu nemiru v trebuhu sem se na vse pretege trudila zatisniti vsaj eno oko, ter si še malo odpočiti pred samim vzponom.  Vendar pa mi navdušenje tega ni dopustilo, kajti vase sem hotela posrkati vsak najmanjši delček tega dne, vsak pogled na visokogorje, vsako najmanjšo molekulo kisika povezano s tem čarobnim svetom.

Naš začetni cilj je bil Aljažev dom v Vratih. Na parkirišču smo se vsi še zehajoč dobro pretegnili, pohrustali nekaj banan in pripravili palice. Začeli smo v nekem umirjenem, sprehajajočem se ritmu po poti mimo Aljaževega doma v smeri Triglava in Kriških podov. Takoj za domom je veliko zasneženo polje, polno polomljenih dreves, ki so posledica snežnega plazu iz Stenarja, enega od vrhov na katerega smo se imeli namen povzpeti. Po tem ko onemeli prečkamo območje plazu, se po kamniti stezi usmerimo proti Kriškim podom, kjer se že prvi del poti začne zmeraj bolj strmo vzpenjati skozi gozd.

Med vzponom so fantje kar pospešili že izurjen planinski korak, bila sem druga v četi in na meni je bilo da prilagodim hitrost prvemu ;). Sčasoma sem ujela ritem in se mu prepustila; k sreči sem kljub protestiranju v zadnjem času začela uporabljati palice in le te ne samo, da prestrežejo marsikatero silo, ki bi jo sicer morala moja kolena, ampak spravijo celotno telo v pogon, posledično pa je tudi vzpon malce lažji. Kljub temu, da se je jutro zdelo še nekoliko hladno in sveže po nekaj dnevni deževni ohladitvi, nam je kaj kmalu postalo vroče, za kar je poskrbela tudi strmina pred nami. Gozdni pas se je precej hitro končal nekje na višini 1400m, ponovno pa se nam je začel odpirati pogled na severno steno Triglava. 

Dolina Sovatne je dokaj strma in poleg dobre rekreacije ponuja tudi dih jemajoče razglede.
Glede na to, da smo se že od samega začetka pogovarjali o malici (vedno glavna tema :D) je kmalu tudi napočil čas, da si jo vzamemo, kajti pot naprej je bila zaprta. Pa ne zaradi snega ali plazu, ampak zaradi številnega zbora kozorogov. Takšnega prizora moje oči še niso videle. Toliko kozorogov na enem mestu. In niti eden od njih se ni pustil zmotiti z našo prisotnostjo. Tako kot oni, se tudi mi nismo pritoževali. Brez besed smo se posedli na tla in začeli brskati po nahrbtnikih za hrano. Oči se kar niso mogle odločiti ali bodo imele zajtrk s pogledom na mogočno Triglavsko steno, po kateri se je že začelo sprehajati sonce ali pa bodo občudovale skrivnosten živalski svet v gorah.
Minilo je že kakšnih 20 minut, mi smo se najedli, poglavarji gora pa se kar niso imeli namena premakniti. Zato nam ni preostalo drugega kot, da v miru, počasi zakorakamo proti njim. Seveda so to takoj opazili in nam celo odstopili del poti, ter se takoj za tem vrnili k svojim poslom. 

In tako smo storili tudi mi. Namreč po poti je še kar nekaj snežišč, zato smo si morali smer malo prilagoditi. Večino časa, dokler nismo prispeli do razpotja na Dovškh vratcih smo hodili po stezi ob snežišču, kjer je sneg že skopnel. Ko smo se vsi skupaj naposled le zbrali na razpotju, pa se nam je odprla soba z razgledom. Od same lepote smo vsi onemeli skoraj povsem brez besed. Ko so se oči privadile čarom narave smo se dogovorili, da Klemen in Grega nadaljujeta v smeri Pogačnikovega doma, medtem ko smo se mi trije usmerili na desno proti Stenarju. Pobočja Stenarja so bila še precej zasnežena a nekako smo upali, da bomo ubrali pravo pot sredi brezpotja.

Misleč da bomo našli kakšno smer ali markacijo, ki nas bo usmerila proti vrhu smo po slabi uri po vseh štirih priplezali na balkonček tik pod vrhom. Od tam, pa več ni bilo poti naprej. Bila pa je strma pot nazaj. Malo smo posedeli in občudovali okoliške vrhove ter greben pred nami, nakar smo se odločili sestopiti. V prvem delu sestopa nismo imeli dosti sreče pri izbiri prave poti, kar je pomenilo da je treba splezati po skalah navzdol. Kamenje v Alpah seveda, nikoli ni na naši strani, zato smo vedno odvisni od naše lastne presoje in previdnosti. Žal se včasih trenutek neprevidnosti zgodi pazljivosti navkljub. K sreči je mene v tem trenutku ujel Jože in tako preprečil, da bi se kot kepa odkotalila v dolino. In tako nam je naposled le uspelo sestopiti iz "balkona". Drugi del poti do razpotja, pa smo se en za drugim odsmučali do table, kjer smo tokrat po markirani poti nadaljevali proti Kriškim podom.

V Pogačnikovem domu, kjer sta nas pričakala Gorenjca je bilo že kar veselo dogajanje. Čakajoč našo zasedbo sta se onadva že dobro najedla, končno pa je prišel tudi naš čas. Klepetaje smo pojedli in se naposled, že malo utrujeni z nasmeški na obrazu le odpravili v dolino. Pot smo si krajšali s smehom in bolečinami v kolenih. In da ne bi ostalo samo pri tem, sem si malo pred kočo plezajoč na precej lahek klin (spomenik padlim gorniškim partizanom) zvila tudi gleženj, ki mi je zaračunal skoraj 14 dni počitka. 

*Povezave:
- http://www.hribi.net/izlet/aljazev_dom_v_vratih_pogacnikov_dom_na_kriskih_podih_cez_sovatno/1/164/289
- http://www.hribi.net/izlet/aljazev_dom_v_vratih_stenar_cez_sovatno/1/33/203

*Fotografije: Klemen Potočnik

Zasedba brez fotografa.

Dodaj napis

Lepotec, črni močerad (Salamandra atra).

Banananjam (ne vem zakaj tako grdo gledam :D).

Zajtrk z razgledom.

Kredarica  in Triglav.

Proti Dovškim vratcom.

Grega.

Klemen in Triglav v ozadju.

Na razpotju.

Kdo gre kam :)

Še en pogled na Triglav.

Stenar. Levo pod vrhom je naš balkon.

Life is good.

Smučkanje brez smučk <3

Pogačnikov dom na Kriških podih.

Pravi planinci skrbijo za čiste gore in pobirajo smeti tudi za drugimi.

Joy.

Še zadnja vožnja.

Hop Hop navzdol.

Mravljice.

Usodni klin in vesela druščina.