 |
| Pogled iz vrha proti prelepi sosedi Hrvaški. |
Že celo zimo so me pošteno srbeli podplati, kajti želeli so si malo višje, oči pa so se morale zadovoljiti s fotografijami vrhov iz prejšnjih let. Pa se je končno ponudila priložnost. Dejan in Jasmina sta dala pobudo, da bi si obuli pohodniške čevlje in šli na Snežnik.
Ker je Snežnik sam, v tistem spodnjem delu Slovenije, kjer ni mojih prelepih Alp, tako umaknjen, se verjetno še nekaj časa ne bi spomnila na tako čudovit izlet za prvi maj. Pa smo se zbrali ob pol osmih zjutraj in nabasali v Dejanovega jeklenega konja. Midva s Klemenom, moj brat Jure ter Jasmina in Dejan za krmilom. Vreme je bilo na naši strani in kmalu po tem, ko smo zavili iz ceste na Uncu, se nam je začela odpirati čudovita pokrajina, v daljavi se je lesketalo Cerkniško jezero, drevesa pa so bila že vsa oblečena v najbolj modno barvo ta hip: zeleno. Iz Loža smo sledili malim tablam za Mašun, mimo gradu Snežnik in kmalu, po kake pol ure vožnje po makedamski cesti prispeli v Leskovo dolino, kjer se pot začne. Ta pot je edina, ki je malo daljša, znašala naj bi dobre 3 ure hoda, kar se nam je zdelo ravno prav, saj nismo želeli, da dogodivščina prehitro mine.
Ob prihodu v tiho dolino smo bili malo začudeni, saj smo pričakovali, da bo kar mrgolelo pohodnikov, a ni bilo videti žive duše. Kmalu potem, ko smo se z zajtrkom v ustih začeli preoblačiti so izza grma prikorakala tri dekleta, češ da so malo zaskrbljene, če so na pravi poti, ker niso še nikogar srečale. Po kratkem klepetu, smo smo jim vsi skupaj smeje odzdravili in verjetno so z avtom nadaljevale na katero od drugih pohodniških poti. Mi pa smo zakorakali v gozd po poti, ki so jo bile one načele.
Pot je res dobro označena in sprva poteka po gozdu, ter se kmalu zlije v makedamsko cesto, kateri smo sledili kar dober del poti. Vse skupaj se je zdelo bolj kot dolg sprehod z dobrimi 1000 metri vzpona, kot pa kako hribolazenje, kot sem sprva pričakovala.
Po drugi tretjini poti se makedamska cesta konča in tam smo se končno začeli malo bolj strmo vzpenjati po markirani poti. Prvi del zadnje tretjine poti nismo kaj dosti videli, saj je bila še vedno pokrita s snežno preprogo, ki je precej dobro prenašala našo težo, vendar smo se sem in tja vseeno vsi pogreznili v kakšno luknjo do kolen. Iz belega gozda smo se povzpeli na pobočje posuto z žafrani in telohi med katerimi smo se za kratek čas utaborili ob malici in uživali v čudovitem razgledu na vrh Snežnika in okoliško hribovje.
Z zadovoljnimi trebuhi smo naprej vkorakali v nov pas gozda, kjer smo se ponovno vzpenjali po snegu navzgor. Ta del poti je malo bolj strm, a se hitro konča in prevesi v gosto plast nizkega grmičevja. Med iglastim grmičevjem nas je proti vrhu vodila s kamni posuta pot in sem ter tja so se po tej isti poti zlivali mali potočki, ki so skrbeli, da nam v čevljih ni bilo presuho. Po nekaj minutah je izginilo tudi grmičevje in še par korakov nas je pripeljalo do vrha, kjer smo ponovno "pogrnili mizo" in se z nasmeški na obrazu veselo nastavljali soncu.
Pot navzdol je bila še bolj zabavna, saj smo jo izkoristili za "smučanje" po zasneženih delih gozda in tako še prehitro prispeli do makedamske ceste, ki ji kar ni bilo konca. Ta nas je pripeljala nazaj do avta v Leskovi dolini, kjer smo se kar malo utrujeni nagnetli nazaj v avto ter pohiteli na obalo, poslati pozdrave morju, saj nihče od nas ni hotel, da se dan prehitro konča..
* Info za vse sladkosnede vegane: v centru Kopra, natančneje, v kavarni Kapitanija imajo zelo ugodne cene okusnih veganskih sladoledov (ugodne = enkrat manj zasoljene kot v Ljubljani)
*Fotografije: Ana & Klemen
No comments:
Post a Comment