Monday, 8 September 2014

V meglo oblečena Begunjščica (2060m).





Mir narave bo bržčas potiho, prav prihuljeno zlezel vate; gori z višine bodo tvoje zemeljske skrbi nenadoma videti manjše, napor in znoj, ki sta te privedla gor, ti bosta zlagoma dala moči - z močjo, z vero vase, pa prihaja tudi mir. Zlitje zemeljskega z dušnim mirom je eno najpopolnejših doživetij, ki jih lahko užiješ kot gornik. - Marjan Bradeško


Ves pretekli teden sem sanjala kam vse se bomo povzpeli ta vikend, vendar bolj, ko sem načrtovala, bolj je kazalo, da se z vremenom tokrat mogoče le ne bo izšlo. A Andrej je bil vztrajen in si je želel, da bi nedeljo preživeli nekje v naravi, pa smo rekli naj bo Velika planina, saj je precej blizu, jaz pa tudi še nisem bila v planinskem centru Slovenije.

Ker sva s Klemnom prejšnji večer imela krajšo turo naokrog po Ljubljani, naju tokrat budilka ni pozdravila, prebudil naju je šele Andrej, ki se je v istem trenutku zaparkiral pred blok. V loku sva oba skočila s postelje in se v dvajsetih minuah sanjaje vsidrala v avtomobil. Na vprašanje kam gremo, je Klemen rekel: "Kaj pa če gremo na Begunjščico?". In smo šli. Proti Ljubelju, kjer se je v poznem jutru dolina v nedeljskem ritmu počasi prebujala.

Od parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica smo se skozi strmo pobočje na redko posejanega gozda usmerili po poti proti Prevalu, ki nas je kaj kmalu pripeljala do prave mojstrovine - Bornovega tunela. Presenečeno smo obstali in naposled le vstopili, zahvaljujoč sodobni tehnologiji pametnih telefonov pa smo si lahko pot skozi pravi pravcati tunel tudi dobro osvetlili. Ob pogledu na vklesani kamen so me misli kaj kmalu popeljale v zgodovino in za nekaj trenutkov sem si pred očmi naslikala ves pot, ki so ga pretakale tiste pridne roke kakšno stoletje nazaj in so zaslužne za to, da se danes lahko sprehodimo čez precej dolg, dih jemaljoč tunel.

Na drugi strani tunela pa nas ravna, a razgledna in prepadna pot popelje skozi melišče in naprej čez gozd, do Koče na planini Preval. V trenutku, ko sem oznanila fantoma, da mi danes prav prija način, kako prijetno in počasi se pot vzpenja proti vrhu, se je ta na skrivaj najverjeneje hudomušno nasmehnila in nas usmerila na strmo travnato pobočje, katerega je kmalu zamenjala še bolj strma pot po gozdu, ki zasluženo nosi ime Kalvarija. En za drugim, v četici smo vsak v svojem dihu stopali skozi miren gozdič, ki se pri vrhu prevesi v rušje, to pa v travnato pobočje, kjer veje prava tišina.

Begunjščica je bila odeta v meglo in zdelo se je, kot da se ji to nedeljo ni ljubilo sleči spalne srajce. V zeleni kotanji pod vrhom so se sem ter tja sprehajale ovce - umirjeno in v tišini, da je le ne bi prebudile. Še veter in sonce sta se vsake toliko le sramežljivo sprehodila čez njena ramena in ker se je njen vrh vedno bolj zakrival v megleno odejo ga nismo niti videli in smo namesto levo proti vrhu zavili desno, navzgor po brezpotju skupaj z ovcami proti Begunjski Vrtači (1991m). In ko se je tudi slednja zavila v gosto sivkasto meglo, smo ubrali korak skozi dobro pognojena pobočja proti Velikemu vrhu, od koder so nas vso pot po grebenu do vrha in nazaj v dolino spremljale meglene tančice.

Vroče postaja. Foto: Klemen
Bunker. Foto: Klemen
Gorski mir.
Proti vrtači. Foto: Klemen
Na Begunjski vrtači.
Foto: Klemen
Tihožitje.
Sprehod po grebenu.
Sončni žarki topijo meglo in oblake.
Trio. Foto: Andrej
Sončni žarki prebujajo zaspano Begunjščico.
Meglena eleganca.
Za odprto zaveso.
Jesen je blizu.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
 in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.


Tuesday, 2 September 2014

Triglav (2864m) - Sončni vzhod na strehi Slovenije




Z očmi ujemi sončni žarek v kristalni kaplji rose, 
ko se mavrično iskri.
Prisluhni šumenju vetra,
ki it brez govorice o veličini šepeta.
Ozri se v kamnii zid,
ki vzpne se v razgaljeno nebo.
Tam ni poti in ob veličini ti pogum kopni.
V ta zid ujemi svoje misli;
pusti pod prgiščem zvezd nevidno sled.

-Franček Knez




Tako jaz, kot Klemen in Rok smo strastni tekači. Vse prej, kot zatohla asvaltna džungla v kateri živimo pa nas globoko privlači divjina in gore, ter vse kar je z njimi povezano. V zadnjih tednih smo se med tistimi redkimi skupnimi pogovori nemalokrat ustavili pri našem najboljšem gorskem tekaču - Nejcu Kuharju in njegovem dih jemajočem rekordnem času (2h 25min), ki ga je lanski konec poletja dosegel iz doline Krme na sam vrh kralja Julijskih Alp in nazaj, kjer je na 17,5 kilometrski razdalji premagal 1950m višinske razlike.

Rok je pretekli konec tedna uspešno oddal svojo diplomsko nalogo, jaz in moji starši smo končno pobrali ves krompir, Klemen pa je bil kot vedno - v službi. Zato sva z Rokom v petek popoldne sklenila, da vreme bo in da vsi skupaj potrebujemo dobro regeneracijo po uspešno opravljenem trdem delu in tako sva kar sama na hitro splanirala nočni vzpon na Triglav. Nejc nam je dal inspiracijo, zato smo se malo pred polnočjo vsi presrečni zagnali v avto in brž proti Krmi. Takoj za Jesenicami smo padli v počasno reko nemških jeklenih konjev, ki se je kot puščavska karavana potrpežljivo vila proti Karavnkam. Naposled smo le prišli do izvoza, ter  se okrog enih ponoči vsidrali v Krmi, kjer razen dveh istočasno prispelih pohodnikov, ki sta kaj hitro izginila v noč ni bilo slišati, ne videti žive duše. V nekem počasnem ritmu smo tudi mi nase navlekli vso opravo in se okrog pol dveh zjutraj v soju čelnih svetilk podali na pot.


"V globoki intimi noči, kjer prevzame glasbo tišina boš razumel jezik Gora."



Čeprav ni bilo moč videti več kot kak meter pred svetilko, je bilo ves čas čutiti prisotnost okoliških gora in njihov opoj nas je neustavljivo vabil k sebi. Gozd in grmičevje sta bila ovita v skrivnostno tišino in še ko smo prečkali jaso polno kravjih oči, ki so se namakale v soju zvezd ni bilo moč slišati niti zvonca, le mirno so nas opazovale izza zavese noči. O utrujenosti ni bilo ne duha ne sluha, glede na težave s koleni v preteklem letu pa sem se poskušala skoncentrirati na sleherni korak, mu slediti in ga nekako zliti s potjo, ki smo jo ubrali.

Do Konjskega prevala (2020m) smo v potočku svetilk vijugali skozi od rose posrebrene liste pritlikavega grmičevja in malce kalili nočni mir medtem, ko smo neumorno pokali šale, ter se smejali kot, da bi nas kdo navil in temu tempu primerno je tudi čas minil kot bi mignil. Tam gori, v objemu gora, se je nebo odprlo in po njegovi neskončni preprogi so se v svojih najbolj svečanih oblekah sprehajale zvezde, se igrale z vrhovi in mi smo obstali v tišini, vsak v svojem koraku, vsak v svojem tempu smo se potihem, da ne bi prekinili predstave usmerili naprej poti Domu Planika. Nekje po poti navzgor se je noč postopoma začela prebujati in sredi te mogočne gorske puščave je bilo opaziti ples dveh svetilk, ki sta se nam bližali iz doline. 


"Včasih se moraš soočiti s svojim največjim strahom, da bi lahko občuil pravo moč življenja."



Brž ko smo prišli do Planike, so se tam prižgale prve luči in takoj, ko smo si z okoliškimi ovcami izmenjali jutranji pozdrav je bil čas, da gremo naprej, proti Malemu Triglavu. Pot čez grušč nas pripelje do grape in prvih jeklenic, hkrati pa se noč začne poslavljati in zlivati v kristalno jasno jutro, ki nam odpre vidno polje in po nekaj minutah vzpenjanja po na trenutke precej strmem skalovju vendarle dosežemo greben Malega Triglava. Ves čas poskušam imeti na očeh Klemna, ki se sicer ne navdušuje ravno nad prepadnimi grebeni in plezanjem po klinih in jeklenicah, vendar se kaj kmalu pomirim, saj mu gre z malo vzpodbude prihajajočega sončnega vzhoda preseneljivo dobro. 


"Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina." - Tine Mihelič



 Bolj ko smo se bližali samemu vrhu Malega Triglava so sprva lenobno, nato pa vedno hitreje, en za drugim iza vrhov v ozadju plezali sončni žarki, ter začeli nežno prebujati celotno gorsko kraljestvo in ga oblačiti v nešteto odtenkov rdeče, rumene in modre. Vse se je svetilo od čarovnije Sonca in nemorem opisati občutkov svobode, veselja in sreče in radosti, ki sem jih občutila ob pogledu na najdragocenejši film, ki se je odvijal tukaj in zdaj pred mojimi očmi. Prizor me je tako prevzel, da sem večino poti po grebenu hodila bolj vzvratno, kot pa naravnost in bolj po oblakih, kot pa po skalah, ter naposled le dosegla vrh. In končno sem lahko tudi sama videla in občutila tisti veličasten pozdrav, ki ga Sonce podari Goram, tisti pozdrav, ki ga je John Muir s tako izbranimi besedami opisoval v Kalifornijskih Sierrah.

Hvala Roku in Klemnu za noro dobro družbo. Največja zahvala pa gre goram, ki so nas, nenapovedane goste sprejele sredi noči in nas popeljale v eno najlepših juter našega življenja. Res pa si želim vso to čarobnost enkrat doživeti v zimskem času, upam le, da bo ta priložnost enkrat kmalu :).
















--> Iz Malega Triglava proti Kredarici nazaj v Krmo.

Fotke: brought to you by Nokia telefon in moja malenkost.
Če bi bila mašina kaj boljša,
bi mogoče bilo vse skupaj veliko lepše. ©


Wednesday, 20 August 2014

Nazaj v planinski raj



Planina Podvežak (1564m) - M. Ojstrica (2017m) - Ojstrica (2350m) - Kocbekov dom (1808m) - Molička planina (1780m)






Je sonce luč prižgalo na vrhove. 
Ponesi gor v gore darove: 
srce in misli, pesem in veselje 
in izpolnjene so ti vse želje. 

Janez Slapar - Temšakov








Skala in kamen sta mi že od nekdaj pri srcu, fascinirajo me tako oblike, kot odtenki in mogoče je to tudi razlog, da mi korak ponavadi uide na zahod, v smeri proti Julijcem. Sem se pa zato letos zavestno odločila, da prestopim pragove Kamniško-Savinjskih Alp in ker sva s Klemnom za otvoritev izbrala kralja Kamniških Alp, smo tokrat ženske na klepetu pred dežjem prišle do kraljice Savinjskih Alp - Ojstrice. Kot da bi vedeli, si je štiričlanska družba tistega večera že predhodno zagotovila prosti ponedeljek in ga posvetila Hribolazenju.

Planina Podvežak (1564 m)
Tokratno popotovanje smo pričeli na prelepi zeleni planini Podvežak, kjer so nas (oz. mene) že na začetku, ob poti razveselile slastne gozdne jagode. Mehka trava skozi katero smo stopali se je lesketala v rosi, ki jo je božalo sonce. Pot smo mimo koče na planini nadaljevali skozi jutranje odišavljen gozd v smeri Korošice, dokler se nam ni pred očmi odprla neskončna panorama, okrašena s kičasto zelenim tepihom pritlikavega grmičevja. Bržkone mi je postalo jasno kaj opisuje Ivan Sivec ko pravi, da zanj ni nikjer lepših gora, ko so Kamniške, da so tam ljubke koče ob vrhovih skrite, da je sonce, gorsko cvetje in sto steza.

V jutranjem soncu smo že od daleč lahko opazili našo vitko krasotico, ki nas je sramežjivo opazovala iza Male Ojstrice. Veliki Zelenici (2114m), ki nas je spremljala doberšen začetni del poti smo obrnili hrbet in nadaljevali mimo Moličke planine, proti sedlu - Sedelcu, kjer se odpre prava zelena oaza ob kateri stoji Kocbekov dom, ki ga obdaja južno skalno pobočje Ojstrice na eni, ter postavni in mogočni Lučki Dedec na drugi strani. Od tam smo se hipnotizirani od vse lepote po travnatem pobočju usmerili proti Mali Ojstrici, kateri dela družbo miniaturen Aljažev stolp in prepričana sem, da se je Dejan vsaj za trenutek počutil bližje svoji letošnji želji. 

Stezi smo sledili naprej malo gor, malo dol in malo levo, po na trenuke prepadnem grebenu, ki nam je odpiral čudovit pogled na Robanov kot in nas pripeljal do vršnega pobočja Ojstrice, kjer so v prijetni družbi dopoldanskega sonca poležavale ovce. Na njihovi desni pa je se v kamniti kotanji skriva prepadno okno. V tistem delu se pot začne bolj strmo vzpenjati po skalnatem pobočju, kjer nam je vsake toliko v pomoč kakšen klin, sam vrh pa je vedno bližje. Sledi zelo kratek spust v škrbino med dvema vrhovoma, v objemu katere sem se počutila kar malce nelagodno in se raje kar se da hitro povzpela naprej, skozi nekaj kamenja proti samemu vrhu Ojstrice, ki s svoje verande ponosno razkazuje lepote Kamniško-Savinjskih Alp.

Planika. Foto: Dejan
Po prav prijetnem pikniku so zavese megle in oblakov zagrnile razglede in ubrali smo sestop proti Kocbekovemu domu. Pot navzdol je kar strma, polna grušča, v nekem delu preči tudi snežišče in naposled nas skozi plast grušča pripelje do doma, kjer smo se utaborili za nekaj minut in občudovali v meglo zavito planino. 

Nazaj grede smo ubrali pot proti Molički planini, kjer smo se po strmi stezici spustili do sedelca, od kjer se dviga ljubka kapelica sv. Cirila in Metoda. Poleg nje pa stoji prav tako prisrčna koča na Molički peči. Tam smo celo srečali preredko Planiko, ki je zagotovo vsakemu od nas posebej polepšala dan in zadnji del poti proti planini in naprej v Ljubljano.



Proti Sedelcu, proti Ojstrici.
Med snemanjem nadaljevanke Ljubezen na Molički planini. V. Zelenica v ozadju.
Proti Mali Ojstrici.
Lepi (Lučki) Dedec.
Jasmina in Dejan in mini Aljažev stolp.
Po grebenu proti Ojstrici.
Na grebenu.
Foto: Klemen.
Med potjo nam je v oporo nekaj klinov. Foto: Klemen.
Gasilska četica.
Eden od razgledov.

Gremo se sankat! 
Kapelica na Molički planini.




Tuesday, 12 August 2014

Nad oblake, na Grintovec (2558m)




Tebi, moja gora.
Z vsem dolžnim spoštovanjem:
hrepenenje po vrhu me napaja z novo močjo,
drznostjo,
duh višine znova kleše v meni nova spoznanja.


Vrh!

Sožitje s teboj v potu, bitju srca,
ko spregovori duša:
pozabljam na vse,
kar je prej vleklo k tlom, utrujalo.
Lepota. Prostranost. Svoboda.
Samo redkim je dano, a v izobilju.
Zato se vsako leto vračam v tvoje naročje.


Tvoj zvesti tekač



Kot ponavadi, neučakana, sem se to nedeljo zbudila še pred budilko, ki kar ni hotela vstati - dokler nisem naposled le ugotovila, da zvonila tokrat žal ne bo. V naslednjih nekaj trenutkih sem se silovito "skatapultirala" iz postelje in se v stilu svetlobne hitrosti oblekla, v nahrbnik natlačila nekaj banan, ter si celo vzela čas za ožemanje pomaranč, kajti ni je boljše nagrade pod soncem za ves pretečeni "švic", kot je svež pomarančni sok :). S tem se strinja tudi Klemen.


Pot iz Ljubljane do Kamniške Bistrice izredno hitro mine in je precej dobro označena ;). Navdušena naravovarstvenika avto parkirava pri koči, namesto, da se peljeva do samega izhodišča, ter izkoristiva približno 20 minut pešačenja do vznožja poti na Kokrsko sedlo za ogrevanje. Od tam pa do Cojzove koče sva potrebovala dobro uro in pol precej ritmične hoje ob spremljavi vedno močnejših sončnih žarkov, ter med tem povzdigovala vse tiste pogumne tekače, ki se vsako leto konec julija odpravijo na enega najtežjih tekov v Evropi - Tek iz Kamniške Bistrice na Grinovec.

Od koče pa do samega vrha se pot na trenutke kar malo vleče (upravičeno), pogled je ves čas usmerjen v sam vrh, Vrh, ki je bil z vso svojo energijo in veličastnostjo z menoj v Ljubljani, pred mojimi očmi kar nekaj let, a nekako ni bilo tiste prave priložnosti, da se ga dotaknem, da ga doživim. Ves čas hoje proti vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške vrhove in vsake toliko si vzameva čas, da se oči prilagodijo vsej lepoti, katere del sva. Ko stopiva na sam vrh, se obkrožena z vsemi ostalimi hribolazci počutim kot v dnevni sobi in ponovno se zaveva, da je nedelja. Dan pa ne bi mogel biti bolj popoln po tistem, ko na terasi Grintovca srečaš dobro znane obraze prijateljev.




Foto: Sašo



Linki:

-Hribi.net
http://bit.ly/1uovbFZ

-Foke
© Jaz & Klemen  










Po poti:








Vrh je v nekaj trenukih po prihodu zaobjela megla in polepšala pot navzdol.
   


Monday, 28 July 2014

LUT 2014 - Dolomiti



 Ljubezen na prvi pogled.

Letošnje poletje se je začelo mnogo prehitro in nisem še povsem prepričana, če ga morebiti ni odnesel tisti junijski deževni ultramaraton, ki se še kar dogaja in bojim se da je poletje izgubljeno tam nekje med oblaki,... ali pač? Skupaj s pticami sedim na balkonu, medtem ko štejem dežne kaplje in gledam slike vrhov, ki sem jih imela namen prehoditi v tem mesecu. Vendar poletja še vedno ni nazaj in zato si bom dovolila obujati spomine na Dolomite, kjer sem se v roku ene sekunde in pol popolnoma zaljubila do Triglava in nazaj.
Res so lepi in lahko jih opisujem ves dan pa ne bo dovolj, besede ne bodo mogle opisati tistega kar sem doživela in fotografije ne bodo mogle izdati vseh občutkov, ki jih je moje telo proizvedlo v tistem mnogo prekratkem času. Poletja tudi takrat ni bilo okrog mene, je pa bilo v meni. In ja komaj čakam, da grem nazaj.


The song: