mišmaš: Dom med krošnjami dreves. Risnjak trail 30/1800+

"Kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi."
- Nejc Zaplotnik

Po obdobju bolj sušnega treniranja sem se le odločila za eno gorsko 30 -ko. Sprva sem bila malo nervozna, glede na to, da več kot 10 km nisem odtekla že kar nekaj mesecev, a trenutek za tem sem si rekla: "Saj je le 30 km in v naslednjih treh tednih treniranja bi se z lahkoto utrdila. "

In tako je sprva šlo vse kot po maslu, dokler si nisem ob koncu gorske ture na Kriške pode grdo zvila moj edini, do sedaj še nedotaknjen gleženj. O tej priliki, kako je sploh prišlo do neljubega dogodka raje ne bi preveč govorila, zato bom ta podatek ohranila zase in za morebitne priče :).

Po dolgem tednu strogega počitka sem že lahko hodila brez bolečin in doma, na dolenjskem obletela vsa polja in doline. Kmalu za tem sva s Klemenom že šprintala po Savskih poljih. Ravninske teke naravnost sovražim, ampak včasih, ko prideš iz dela so le-ti prav priročni, še posebej v prijetni družbi :). Občutek po teku je bil malo neprijeten, ampak dan kasneje, kot da se ne bi nič zgodilo. Zato sem bila naslednji večer z velikanskim nasmehom na obrazu že na poti na Rožnik, da končno opravim malo daljšo turo. Po dolgem času sem lahko preletela vse tiste steze, ki jih včasih prav pogrešam. Kljub temu, da je Rožnik ena bolj priljubljenih destinacij Ljubljančanov, ki se dejansko upa zapustiti 4 stene, me to sploh ne moti. Nasprotno, res lepo je videti, kako se vedno več ljudi giblje. Jaz pa se tako, kot kakšno leto ali dve nazaj tam še vedno počutim kot otrok, ki je vedno zmožen poiskati neko novo dogodivščino na enem in istem terenu.
Kljub vročini je bil tek prečudovita izkušnja, naslednje jutro pa sem se ponovno mučila med hojo že v službi. Vse kar sem si želela je, da bi mi nekdo dal zdravilo, ki bo ozdravilo boleči gleženj, saj sem svoje misli že pripravlila na nekaj novega in vsak najmanjši košček mene je skakal od veselja. Ampak žal je bilo potrebno "zapreti dvorano še pred koncem zabave" in se postaviti na realna tla. Moje zdravje in dobro počutje je vedno prioriteta, kljub temu da tekači včasih na to pozabimo. Zato sem vseeno odšla s fantoma v Narodni park Risnjak kot "podporna ekipa". In s to, novo vlogo se je bilo najtežje sprijazniti.

Po naslednjih treh dneh počitka je bil gleženj spet v dobrem stanju in s tem se je stabilizirala tudi moja trma. Bili smo že na poti proti Risnjaku, ko sem med pogovorom s fantoma prišla do ideje, da bi pa mogoče le lahko nastopila, saj smo konec koncev plačali štartnino že lep čas nazaj. Ideji smo se sprva le smejali, dokler nisem zvečer ob pripravljanju opreme le dorekli stvari. Prijela sem svoj tekaški nahrbtnik, ki sem ga zaradi lažje teže hotela posoditi Roku, vendar pa so mi istočasno začele uhajati misli in iz mojih ust je priletelo: "Grem! Jaz grem tudi. Počutim se odlično. Mislim da lahko grem."

Ko smo končno dorekli tudi prostor za postavitev šotora smo se smeje zbrali vsak ob svoji večerji. Fanta sta kuhala, jaz pristaš hitre hrane, pa sem pojedla najboljšo lubenico na svetu ob jezeru, v družbi rac in komarjev. Slednji so se nam še posebej posvetili in v želji, da čim prej ubežimo letečim nagajivcem smo hitro postavili šotor za dva ter se nekaj minut kasneje vsi trije - že pošteno utrujeni - zbasali vanj in po nekaj šaljivih pogovorih en za drugim zaspali.

Zjutraj sem kot ponavadi jaz bila tista, ki je hočeš nočeš že pred šesto uro celotno zasedbo dvignila v zrak. Ampak smo pa zato vsaj imeli čas, da se v miru pripravimo, pospravimo in nekaj pojemo. Dejan mi je prejšnji dan posodil zlata vredno hladilno torbo, v kateri so čez vikend stanovale vse moje banane, lubenica in ostalo sadje. Tako sem za zajtrk imela nekaj odličnih banan, medtem ko sta fanta spet morala držati kuhalnico v rokah in mešati po loncu.
Končno zbujeni in s polnimi trebuhi smo se nato oblekli, pripravili nahrbtnike in odpravili po štartne številke. Še hiter obisk školjke in že smo se skupaj z ostalo, energije polno množico znašli na startu. Malo smo poklepetali s so-tekači iz prejšnjih tekov, ter tako skupaj pričakali odštevanje do začetka igre.

Rok je odhitel naprej s prvo tretjino tekačev, jaz in Klemen pa sva se odločila za počasnejši začetek. Pot je takoj zavila navzgor. Po prvih treh kilometrih proge smo se sprehodili že večer prej, tako da sem približno vedela kako razporediti začetne moči. Skupina tekačev okrog mene se je malo zredčila in končno je bilo moč malo bolj uživati v senci, ki so jo ponujale krošnje dreves. Dopoldan je postajal vedno bolj vroč in vzpon vedno bolj strm, moje noge pa so vedno bolj uživale. Prvi vzpon se je končal pri planinski koči in mislim, da nas je bilo veliko, ki smo vzpon končevali malce bolj vneto z mislimi uperjenimi na okrepčevalno postojanko :). Ker smo pričakovali preveč smo bili malce razočarani. Ampak časa za razočaranje skorajda ni bilo saj je sledil daljši spust in tako sem se veselo pognala naprej po trailu v dolino, kjer sem imela možnost pustiti za seboj nekaj tekačev, ki tečejo v intervalih in znajo biti malo moteči. Na takšnem dogodku potem odkrijem, da so mi trekingi malce ljubši, saj je prirejen za vse tiste malce bolj divje duše, ki se bolje počutijo, če so na terenu kot manjšina. Po nekaj kilometrih odličnega spusta, čez prijeten poletno obarvan gozd, mimo tree huggerjev (prizor je izgledal takole - bit.ly/175cwjx - žal nisem imela časa za fotografiranje) pa je sledila tista pozitivna stran trail tekov - okrepčevalna postaja. Odpnem nahrbtnik in ga hitro napolnim z vodo, nato pa se napojim s pomarančami, ki so nam jih ponudili. Potem, ko človek hodi le na trekinge mu kar zlepa ni jasno, kaj na okrepčevalnici počno lubenice, banane in podobne dobrote, ki razveselijo vsako tekaško srce. Ponavadi je človek vesel, če ima možnost napolniti bidon, tale postrežba pa je bila za moje pojme že hotel s petimi zvezdicami. Žal pa to ni treking tek ampak trail tek, kar je seveda pomenilo, da nismo v restavraciji in da je treba čimprej pot pod noge in naprej.

Zato za vogalom hitro odtočim in že hitim naprej za Klemenom. Najin naslednji cilj je bil Snježnik. Na poti do vrha sva imela možnost pomahati še slovenskemu Snežniku, ki je v neposredni bližini. Ko sva naposled le prišla do vrha mi je v nahrbtniku vztrajno začel ropotati telefon. Zvok mojega telefona je zadnja stvar, ki si jo želim poslušati med tekom. Proga je bila precej tekaška in zato sem res vsak njen najmanjši delček želela izkoristiti in dati od sebe največ kar lahko, glede na količino opravljenih treningov. Na koncu se je izkazalo, da je vztrajni telefonist bil Rok, ki je prišel na cilj, ko sva midva bila komaj malo čez dobro polovico celotne trase. Snježniku je sledil kratek spust, potem pa zadnji vzpon proti Medvedjim vratom. Sredi vzpona je bila še druga okrepčevalnica, kjer sem na hitro pograbila nekaj pomaranč in v upanju, da imam dovolj vode v bidonu hitro odrinila proti vrhu. Od tam pa me je do cilja ločil daljši spust v dolino. Del tega sem odtekla brez težav, vendar bolj, kot je tek šel proti koncu, bolj sem izgubljala koncentracijo. Večina pozornosti je odtekla predvsem na račun vročine, namreč na Hrvaškem se skoraj vsaka tekma začne po 9 uri dopoldne in če ni tvoj ciljni čas znašal 3 ure je to pomenilo malce več savnanja. Po tihem si želim, da bi vsaj v poletnem času premaknili štartni kazalec malce nazaj, po drugi strani pa, kar nas ne ubije nas ojača...

Da ne bom preveč dolgovezila se raje usmerim proti cilju. Skratka, zadnji downhill je bil res uživaški in v njem bi še bolj uživala, če bi lahko za trenutek izklopila zavorni sistem, ki ga imam aktiviranega pri spustih v zadnjih mesecih z namenom, da zaščitim svoja kolena. Ampak za vse pride pravi čas. Zato sem se za piko na i proti koncu še spotaknila in padla na kamen z mojim dragocenim kolenom. Ta je udarec preživel, zato se hitro poberem in med iskanjem pravilne drže je za najinim hrbtom zvilo tekača, ki sva ga nekaj trenutkov nazaj prehitela. Brž pozabim na bolečino, Klemen mu odstopi gel in steklenico z izotonikom, nato mu odzdraviva in se odpraviva na cilj. Mojo boljšo polovico nato pošljem naprej, kajti opazila sem, da se me loteva neka tečnoba, ki je najverjetneje povezana s pomanjkanjem hrane. V takšnih trenutkih je najbolje biti sam, saj tako imajo drugi možnost ohraniti vse živčne celice na mestu, jaz pa se lahko osredotočim na čas v katerem sem.

Zadnji kilometer se mi je zdel neskončen, ampak ko si končno enkrat v cilju veš, da se je znova vse mnogo prehitro končalo. Ampak vedno tudi veš, da imaš vse tiste prelepe razglede in vsak košček poti nekje znotraj v sebi, zavedno.

* Povezave:
- http://www.adnatura.hr/utrka.asp?comp=4&t=Info
- https://www.facebook.com/RisnjakTrail

* Fotograije: Klemen B. in Jaz.
Ostale fotografije si je možno ogledati tukaj: https://www.facebook.com/RisnjakTrail