Gora me je vedno zanimala kot celota: od vznožja, tam, kjer prebivajo ljudje, prek sredogorja, kjer valovi življenje narave, pa vse do mrtvih visokogorskih pustinj in snega. Tja gor prinaša življenje človek v vlogi, ki jo edino priznavam -- kot ljubitelj in občudovalec.
Ne vem zakaj, ampak vedno, kadar gazim po nedotaknjenem snegu, začutim vsake toliko željo, da se ozrem na svoje stopinje. Zdi se mi, kot bi tam pustil svoj podpis, ne da bi naravo s tem omadeževal. V hribih se počutim kot na obisku pri takih ljudeh, ki imajo vse neznansko snažno, pa se bojim, da jim ne bi kaj zamazal, in si v veži sezujem čevlje.
Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina."
- Tine Mihelič [Klic Gora]
28.7.2013
Po tem, ko sem še en večer ob koncu tedna preživela z motiko v roki sem vedela, da bo Gospodov dan, kot nalašč za potep nekje daleč stran, nad gozdno mejo.
Že v soboto popoldne se odpravim iz Dolenjske proti Ljubljani in naprej v smeri Gorice, kjer se čez noč "utaborim" pri Kostji.
Sicer sva bila zmenjena za zgodnji štart, a ker sva dokončno ime tokratnega vrha dorekla bolj pozno zvečer - predvsem zahvaljujoč moji polžje hitri vožnji po Sloveniji - je bila v tistih zgodnjih jutranjih urah potrebna večkratna aktivacija dremeža - na mojo pobudo seveda.
In tako sva se na pot proti naši alpski prestolnici podala nekje okrog pol sedmih zjutraj, s trebuhom polnim lubenice.
Mislim, da sva za zajtrk vsak posebej spila približno 3 litre krvavo rdeče, a nebeško sladke tekočine. V kolikor se odločite poskusiti najboljšo lubenico na svetu, svetujem da za sam nakup najamete Kostjo. Ne vem kakšne vrste sreča ga spremlja, ampak fant še ni "falil" pri izbiri.
Pot do Bovca se je kar malo vlekla, predvsem na račun moje - otroške nepotrpežljivosti.
Obisk alpskega raja je zame praznik. Je čas za refleksijo. In čas, ko časa preprosto ni. Šele tam - stran od džungle, ki si jo je ustvaril človek, dejansko vidiš kako nepomemben si ti, človek.
Kako majhen si. In kako malo je potrebno za preživetje. Tam ni pomembno kaj, ter koliko imaš in kam greš. Ampak ti je dovoljeno, da se prepustiš, da se zliješ - da hkrati si in te ni.
In vsakokrat, ko zapustim ta raj na zemlji, začutim kako me spet znova kliče nazaj v svoje naročje. Vrata v tisti svet, tam zgoraj so široko odprta vsakomur, ki pride na obisk. Tam ni predsodkov, ne agresije, ne sovraštva in ne sebičnosti.
Pogled na Bovški Matterhorn (Svinjak), ki se je kopal v jutranjem soncu je dvignil moj srčni utrip. Svež veter, ki se mi je med vožnjo zaletaval v obraz, me je spomnil na neko samotno in vroče poletno dopoldne slabih 365 dni nazaj, ko je celotna takratna Bovška zasedba še sladko spala, jaz pa nisem mogla, da nebi sprejela povabila te prečudovite gore.
 |
| Svinjak. |
Peljala sva se naprej mimo Loga pod Mangrtom, proti Predelu, ter se na enem od ovinkov usmerila po skoraj navpični cesti navzgor, na planino imenovano Pecol.
Zapeljala sva na parkirišče, nato pa obstala za trenutek in namesto o kakšni sončni kremi, premišljevala v katero senco bi skrila škatlo z nekaj kilogrami breskev, ki sva jih nameravala pohrustati za kosilo.
Idealno, a hkrati malce riskantno mesto se je našlo tik pod avtomobilom.
Močni sončni žarki so se že tam, na parkirišču prijetno božali moje noge in kdo bi si mislil, da mogoče zvečer ta občutek ne bo več tako prijeten. Hitro vržem vso opremo na rame in Kostja mi sledi. Počasi se začneva vzpenjati po ozki stezici, do začetka Pipanove lestve. Po približno kilometru hitre hoje proti sedlu, moje telo ujame ritem in pot je kljub vzponu postajala vedno lažja. Jutro je bilo prelepo in je kot vedno napovedovalo novo, nepozabno gorsko pustolovščino. Kljub spoštljivemu tempu si kar nisem mogla pomagati; iz žepa za bidon sem počasi izvlekla aparat in že v naslednjem trenutku sva oba s Kostjo lovila lepote narave - vsak v svoj objektiv.
Do sedla Forca dei Disteis sva prišla precej hitro, tam sva "pobrala" nekaj italjanskih gornikov in skupaj smo se usmerili proti manjšemu melišču, ki nas je pripeljalo do prve jeklenice. Navlečem si plezalni pas in samovarovalni komplet, sledil je krajši foto projekt, nato pa smo kar en za drugim začeli odpirati nahrbtnike in zajtrkovati sredi melišča, v dopoldanski senci ob pogledu na Kanin.
Po kratkem, a sladkem zajtrku se je naša skupna pot končala in s Kostjo sva nadaljevala z vzponom, v smeri proti Pipanovi lestvi. Pot do lestve ni ravno opremljena z jeklenicami ali klini, zato vse skupaj bolj spominja na neke vrste poplezavanje skozi skalovje. Na tem delu sva se tudi srečala z deževanjem kamenja, ki so ga sprožili planinci nad nama, kar me je pošteno prizemljilo in opomnilo na previden korak.
Od tu pa do lestve naju je sedaj ločilo le še melišče. Ker sva pred sabo imela dekle, ki je ubralo kar direktno linijo skozi, sva se ji brez pomisleka pridružila, misleč da je šla po ustaljeni poti, a kmalu je dekle od vznemirjenja obstalo. Nekako smo s skupnimi močmi, v stilu "en korak naprej - dva nazaj" prilezli do lestve in medtem, ko se je ona začela vzpenjati sem si jaz postregla z najboljšo vodo daleč naokoli, ki je tekla v nekaj majcenih slapovih iz bližnjega snežišča. Temu se reče luksuz v gorah.
Ko se oba že pripraviva, da bi ji sledila, se dekle odloči, da bo prenehala z vzponom, sestopi, term naju spusti naprej, pridruži pa se nama še njena pogumnejša in malo bolj izkušena soplaninka. Po nekaj klinih "pot" prerase v železno lestev, po kateri smo vsi trije, en za drugim nadaljevali v strmi smeri proti vrhu. Vse skupaj v resnici ni nič strašljivega in po nekaj deset metrih te znamenite lestve le dosežemo "kopno", ter nadaljujemo s korakom proti grebenu. Mislim, da smo tam vsi - bolj ali manj - ostali brez besed in se v tišini, vsak zase, v svojem ritmu vzpenjali proti vrhu.
Namreč, že sama pot po grebenu je čudovita, zelo razgledna in odeta v prelep skalnato tlakovan teren, ki mi je še posebej pri srcu. Da pa je celotno doživetje še toliko bolj nepozabno, pa zagotovo poskrbi lokalna skupnost, ki me vedno prijazno sprejme v svoj dom. Že en sam pogled na živalski svet v gorah te prevzame za vedno. Vedno znova me zapelje njihova nedolžnost, samozadostnost, samozavest in gibanje.
Ko dosežemo vrh se vsi trije posedemo po tleh, ter zaklepetamo ob malici. Ker se nekako ne morem preveč oddaljiti od zapovedi minimalizma, se moram jaz zadovoljiti z nekaj madjooli in preostalimi bananami, medtem ko Kostja iz svoje torbe privleče škatlo breskev. Že ob samem pogledu na predhodno testirane sočne, sladke rdeče breskve se mi je po grlu ulil plaz sline in po tihem sem malo preklinjala svoja pravila. K sreči je Kostja naposled le začutil moje hipnotizirane oči in mi na koncu odstopil delček malice, kar je poleg sprehajajočih se oblakov, še dodatno polepšalo pot navzdol.
Ob sestopu iz lestve se nam je priključila čakajoča planinka in skupaj smo nadaljevali pot navzdol. Na melišču, kjer sva jo sprva ucvrla naravnost smo odkrili označeno, bolj prehodno stezo ter se izognili direktni, strmi liniji ob snežišču navzdol. V naslednjem, skalnatem delu poti mi je - sedaj že profesionalni nerodi - ponovno uspelo zviti komaj nedavno zaceljeni gleženj, ki mi je pošteno oteževal pot navzdol. A sprva močna bolečina, je s časoma le izzvenela in po nekaj okornih korakih sva preostali del do cilja s Kostjo kar pretekla.
Ob prihodu nazaj na planino, pa sem počasi začela čutiti pekoče ude. Dotik sončnih žarkov in moje kože mi ni več prijal, zato sem hitro pobegnila v senco bližnjih dreves takoj, ko sva s kostjo preverila, če je najino kosilo še tam - pod avtomobilom.
Sedeč v senci sem končno tudi jaz dobila priložnost, da se pošteno najem sladkih, goriških breskev. V družbi radovednih oči, sva se po breskovem kosilu poslovila od prelepe planine, ki so jo v sončnem popoldanskem času oblegale gruče "piknik" obiskovalcev.
Na poti domov sva opravila še hiter skok v Rabeljsko jezero (Lago del Predil), ki je nudilo učinkovito, a žal le začasno lajšanje mojim opeklinam. Po tej osvežitvi, pa se se spomnim le še melodij Leonarda Cohena, ki so odzvanjale iz avtoradija v moja ušesa, vetra v laseh in transa v katerem se je znašlo moje telo...
Po kratkem, a sladkem zajtrku se je naša skupna pot končala in s Kostjo sva nadaljevala z vzponom, v smeri proti Pipanovi lestvi. Pot do lestve ni ravno opremljena z jeklenicami ali klini, zato vse skupaj bolj spominja na neke vrste poplezavanje skozi skalovje. Na tem delu sva se tudi srečala z deževanjem kamenja, ki so ga sprožili planinci nad nama, kar me je pošteno prizemljilo in opomnilo na previden korak.
Od tu pa do lestve naju je sedaj ločilo le še melišče. Ker sva pred sabo imela dekle, ki je ubralo kar direktno linijo skozi, sva se ji brez pomisleka pridružila, misleč da je šla po ustaljeni poti, a kmalu je dekle od vznemirjenja obstalo. Nekako smo s skupnimi močmi, v stilu "en korak naprej - dva nazaj" prilezli do lestve in medtem, ko se je ona začela vzpenjati sem si jaz postregla z najboljšo vodo daleč naokoli, ki je tekla v nekaj majcenih slapovih iz bližnjega snežišča. Temu se reče luksuz v gorah.
Ko se oba že pripraviva, da bi ji sledila, se dekle odloči, da bo prenehala z vzponom, sestopi, term naju spusti naprej, pridruži pa se nama še njena pogumnejša in malo bolj izkušena soplaninka. Po nekaj klinih "pot" prerase v železno lestev, po kateri smo vsi trije, en za drugim nadaljevali v strmi smeri proti vrhu. Vse skupaj v resnici ni nič strašljivega in po nekaj deset metrih te znamenite lestve le dosežemo "kopno", ter nadaljujemo s korakom proti grebenu. Mislim, da smo tam vsi - bolj ali manj - ostali brez besed in se v tišini, vsak zase, v svojem ritmu vzpenjali proti vrhu.
Namreč, že sama pot po grebenu je čudovita, zelo razgledna in odeta v prelep skalnato tlakovan teren, ki mi je še posebej pri srcu. Da pa je celotno doživetje še toliko bolj nepozabno, pa zagotovo poskrbi lokalna skupnost, ki me vedno prijazno sprejme v svoj dom. Že en sam pogled na živalski svet v gorah te prevzame za vedno. Vedno znova me zapelje njihova nedolžnost, samozadostnost, samozavest in gibanje.
Ko dosežemo vrh se vsi trije posedemo po tleh, ter zaklepetamo ob malici. Ker se nekako ne morem preveč oddaljiti od zapovedi minimalizma, se moram jaz zadovoljiti z nekaj madjooli in preostalimi bananami, medtem ko Kostja iz svoje torbe privleče škatlo breskev. Že ob samem pogledu na predhodno testirane sočne, sladke rdeče breskve se mi je po grlu ulil plaz sline in po tihem sem malo preklinjala svoja pravila. K sreči je Kostja naposled le začutil moje hipnotizirane oči in mi na koncu odstopil delček malice, kar je poleg sprehajajočih se oblakov, še dodatno polepšalo pot navzdol.
Ob sestopu iz lestve se nam je priključila čakajoča planinka in skupaj smo nadaljevali pot navzdol. Na melišču, kjer sva jo sprva ucvrla naravnost smo odkrili označeno, bolj prehodno stezo ter se izognili direktni, strmi liniji ob snežišču navzdol. V naslednjem, skalnatem delu poti mi je - sedaj že profesionalni nerodi - ponovno uspelo zviti komaj nedavno zaceljeni gleženj, ki mi je pošteno oteževal pot navzdol. A sprva močna bolečina, je s časoma le izzvenela in po nekaj okornih korakih sva preostali del do cilja s Kostjo kar pretekla.
Ob prihodu nazaj na planino, pa sem počasi začela čutiti pekoče ude. Dotik sončnih žarkov in moje kože mi ni več prijal, zato sem hitro pobegnila v senco bližnjih dreves takoj, ko sva s kostjo preverila, če je najino kosilo še tam - pod avtomobilom.
Sedeč v senci sem končno tudi jaz dobila priložnost, da se pošteno najem sladkih, goriških breskev. V družbi radovednih oči, sva se po breskovem kosilu poslovila od prelepe planine, ki so jo v sončnem popoldanskem času oblegale gruče "piknik" obiskovalcev.
Na poti domov sva opravila še hiter skok v Rabeljsko jezero (Lago del Predil), ki je nudilo učinkovito, a žal le začasno lajšanje mojim opeklinam. Po tej osvežitvi, pa se se spomnim le še melodij Leonarda Cohena, ki so odzvanjale iz avtoradija v moja ušesa, vetra v laseh in transa v katerem se je znašlo moje telo...
Najbolj na tem svetu se zahvaljujem tako Kostji za dobro družbo, kot njegovi čudoviti družini,
ki me je sprejela pod svojo streho in nahranila ;) U guys rock <3
ki me je sprejela pod svojo streho in nahranila ;) U guys rock <3
*Povezave:
-Hribi.net:
*Fotografije: so produkt mojega objektiva; razen kar je posebej označeno.
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Foto: Kostja |
 |
| Kosilo gre proti koncu. |
 |
| Osvežitev. |
No comments:
Post a Comment