Saturday 29 June 2013

Na balkonu. Golica (1835m).

“Don’t be afraid of death; be afraid of an unlived life. 
You don’t have to live forever, you just have to live.” 
- Natalie Babbitt


Dan državnosti je bil kot nalašč za ponovni izlet v hribe! Tokrat Golica. 
In že se peljeva po avtocesti iz Ljubljane proti Jesenicam. Izstopiva na prvem izvozu za Jesenice - vzhod, ter nadaljujeva pot proti središču industrijskega mesteca. Izhodišče za vzpon je v prelepi vasici Planina pod Golico, ki leži na skoraj 1000 metrih nadmorske višine in kamor se rade volje preselim že danes.

Parkirava, malo pojeva, potem pa se hitro odpraviva "na lov" za planinkami, ki so krenile 30 minut pred nama ;). Nameravala sva po poti čez sedlo Suha, vendar sva po dobrem kilometru makedamske ceste ob potoku zahvaljujoč moji nepremagljivi trmi in nogam polnim energije obrnila in se kmalu znašla pred veliko boljšo izbiro - zimska pot! 
Ta skozi prvo polovico poteka po gozdu, vzpon je resnično strm in oba se res dobro zadihava pri vzponu med drevesi, nakar se nama odpre čudovit razgled. Oprimeva se še nekaj klinov ob poti in že sva pri koči pod Golico. Istočasno, kot da bi se dogovorili prispejo tudi dekleta, ki sva jih srečala v dolini. Malo poklepetamo, ter se sprehodimo mimo koče, kjer nas pozdravi vesela druščina. Dekleta so malo posedela, midva pa sva jo hitro mahnila proti vrhu na zaslužen počitek. Od koče je še kakšnih deset minut hoje do vrha, kjer se nam odpro neverjetni razgledi na celotno okolico. Moje oči kar niso mogle verjeti vsej lepoti, ki me je obdajala. Za trenutek sem si želela okameneti, ter obstati tam, sredi grebena in preprosto biti del te neverjetne narave, ki nas obdaja.
Na žalost pa so nama bile dežne kaplje spet za petami, zato sva se po kosilu še malo sprehodila po grebenu in naposled le zapustila najino sobo z razgledom za en dan.

Za pot navzdol sva si izbrala sprva malo strmo, vendar kmalu bolj položno in zelo prijetno pot skozi gozd, ki je bolj ugajala mojim še vedno rahlo občutljivim kolenom. Zdelo se mi je kot da sva v hipu prispela do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer je mimogrede tudi začetek zimske poti. Obe poti se namreč ravno na tem mestu združita v eno. Pot naju je peljala naprej proti končnemu cilju skozi kratek del gozdne poti in spet skozi gozd, dokler nisva prispela do jase in odkorakala še naprej mimo kmečkega turizma. Navzdol po asfaltni poti do parkirišča sva malo pohitela in zopet pravočasno ubežala dežnim kapljam.

Dan se je ponovno končal veliko bolj hitro, kot bi si želela. Včasih, ko se spuščam iz gorskega izleta si želim, da se ta spust ne bi nikoli končal. A kljub temu mine vsakokrat hitreje. Vendar nič ne de za to, saj na ta način, tako kot vsaka druga, ta ljubezen postaja vedno bolj močna.

*Povezave:
- Hribi
http://www.hribi.net/gora/golica/11/252
http://www.hribi.net/izlet/planina_pod_golico_golica_zimska_pot/11/252/1921
http://www.hribi.net/izlet/planina_pod_golico_golica_/11/252/361


Dih jemajoč razgled ob strmi poti do vrha :)


Koča na Golici.

Karavanke v ozadju.


Avstrija.

Triglav v ozadju.




Klemen "za mejo":

Iz vrha. Koča pod Golico in nekaj lokalcev.

Spodaj Jesenice.

Sprehod po grebenu.

Na grebenu.
















No comments:

Post a Comment