V meglo oblečena Begunjščica (2060m).

Mir narave bo bržčas potiho, prav prihuljeno zlezel vate; gori z višine bodo tvoje zemeljske skrbi nenadoma videti manjše, napor in znoj, ki sta te privedla gor, ti bosta zlagoma dala moči - z močjo, z vero vase, pa prihaja tudi mir. Zlitje zemeljskega z dušnim mirom je eno najpopolnejših doživetij, ki jih lahko užiješ kot gornik. - Marjan Bradeško

Ves pretekli teden sem sanjala kam vse se bomo povzpeli ta vikend, vendar bolj, ko sem načrtovala, bolj je kazalo, da se z vremenom tokrat mogoče le ne bo izšlo. A Andrej je bil vztrajen in si je želel, da bi nedeljo preživeli nekje v naravi, pa smo rekli naj bo Velika planina, saj je precej blizu, jaz pa tudi še nisem bila v planinskem centru Slovenije.

Ker sva s Klemnom prejšnji večer imela krajšo turo naokrog po Ljubljani, naju tokrat budilka ni pozdravila, prebudil naju je šele Andrej, ki se je v istem trenutku zaparkiral pred blok. V loku sva oba skočila s postelje in se v dvajsetih minuah sanjaje vsidrala v avtomobil. Na vprašanje kam gremo, je Klemen rekel: "Kaj pa če gremo na Begunjščico?". In smo šli. Proti Ljubelju, kjer se je v poznem jutru dolina v nedeljskem ritmu počasi prebujala.

Od parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica smo se skozi strmo pobočje na redko posejanega gozda usmerili po poti proti Prevalu, ki nas je kaj kmalu pripeljala do prave mojstrovine - Bornovega tunela. Presenečeno smo obstali in naposled le vstopili, zahvaljujoč sodobni tehnologiji pametnih telefonov pa smo si lahko pot skozi pravi pravcati tunel tudi dobro osvetlili. Ob pogledu na vklesani kamen so me misli kaj kmalu popeljale v zgodovino in za nekaj trenutkov sem si pred očmi naslikala ves pot, ki so ga pretakale tiste pridne roke kakšno stoletje nazaj in so zaslužne za to, da se danes lahko sprehodimo čez precej dolg, dih jemaljoč tunel.

Na drugi strani tunela pa nas ravna, a razgledna in prepadna pot popelje skozi melišče in naprej čez gozd, do Koče na planini Preval. V trenutku, ko sem oznanila fantoma, da mi danes prav prija način, kako prijetno in počasi se pot vzpenja proti vrhu, se je ta na skrivaj najverjeneje hudomušno nasmehnila in nas usmerila na strmo travnato pobočje, katerega je kmalu zamenjala še bolj strma pot po gozdu, ki zasluženo nosi ime Kalvarija. En za drugim, v četici smo vsak v svojem dihu stopali skozi miren gozdič, ki se pri vrhu prevesi v rušje, to pa v travnato pobočje, kjer veje prava tišina.

Begunjščica je bila odeta v meglo in zdelo se je, kot da se ji to nedeljo ni ljubilo sleči spalne srajce. V zeleni kotanji pod vrhom so se sem ter tja sprehajale ovce - umirjeno in v tišini, da je le ne bi prebudile. Še veter in sonce sta se vsake toliko le sramežljivo sprehodila čez njena ramena in ker se je njen vrh vedno bolj zakrival v megleno odejo ga nismo niti videli in smo namesto levo proti vrhu zavili desno, navzgor po brezpotju skupaj z ovcami proti Begunjski Vrtači (1991m). In ko se je tudi slednja zavila v gosto sivkasto meglo, smo ubrali korak skozi dobro pognojena pobočja proti Velikemu vrhu, od koder so nas vso pot po grebenu do vrha in nazaj v dolino spremljale meglene tančice.

Vroče postaja. Foto: Klemen

Bunker. Foto: Klemen

Gorski mir.

Proti vrtači. Foto: Klemen

Na Begunjski vrtači.

Foto: Klemen

Tihožitje.

Sprehod po grebenu.

Sončni žarki topijo meglo in oblake.

Trio. Foto: Andrej

Sončni žarki prebujajo zaspano Begunjščico.

Meglena eleganca.

Za odprto zaveso.

Jesen je blizu.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
 in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.