Popotovanje od Kokrskega do Kamniškega sedla.

Dom v Kamniški Bistrici (601m) - Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793m) - Bivak pod Grintovcem (2100m) - Skuta (2532m) - Turska gora (2251m) - Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864m) - Dom v Kamniški Bistrici (601m)

"Moja navzočnost v gorah je v njihovem "življenju" pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila živeljenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti." - Tine Mihelič

Najbolj znosna lahkost bivanja

Že nekaj časa vem, da tako kot ribe v vodi, jaz tam gori lažje diham. Tam gori ima zrak prav takšno sestavo, ki jo moje telo potrebuje, ravno pravo količino, da me oživi, poživi, da me regenerira, da me ozdravi. Že ko se v dolini sprehodim po mehkih gozdnih tleh v družbi okoliških ptic in se mi pred očmi razvije platno, ki ga slika narava, ko začutim drevesne liste pod blazinicami prstov, se začne transformacija vsake celice mojega telesa in tako postanem novo telo, nove misli, nov jaz. Spet sem doma.

"Da, gora ima dušo! Seveda ne dobesedno - gori vdihne dušo človek, pa ne vsak; le tisti, ki jo spoštuje in jo ima rad." - Tine Mihelič

Četudi si ne želiš, si pred gorami vselej bos in nag, popolnoma razgaljen. In kljub temu, da se ti kdaj pa kdaj vendarle zdi da jo poznaš, je v resnici nikoli ne boš zares spoznal. Njena skrivnost je veliko globja, kot si mi mislimo, včasih tako blizu pa vendarle tako zelo daleč. Deli njenega telesa se ti lahko danes zdijo znani, že jutri pa bodo odjeknili neznano kam, tja v njeno globino in morebiti boš za trenutek celo pomislil, da sta si tujca. 

Vendar če jim dovoliš, potem gore vstopijo vate. Tako so se kar naenkrat, povsem nenapovedano polastile mojih knjižnjih polic, izletov s kolesom, mojih misli in sanj in zase vem, da jim prav nič ne zamerim. Le kdo bi zamenjal trenutke, ko te tema zavije v spanec in se ti odpro vrata v sanje. Ampak ne katerekoli sanje - tiste namreč, ko vstopiš v neskončne kadre gorskih dogodivščin, ko se ti odpre najlepše igrišče sveta in si zopet lahko tisti otrok, ki se mu iskrijo oči od same preprostosti in v nahrbniku nosi radost in srečo.

"Gore imam rad; to mi pomeni bistvo." - Tine Mihelič

Po nekem naključju me je iz teh sanj prebudila Larisa, ki so jo Gore verjetno tudi poklicale, namreč potrebovala  je družbo "tam gori", ni pa potrebovala veliko časa, da je ugotovila kaj se mi večino mojih brezposelnih dni plete po glavi. V nekaj sekundah sem že imela zemljevid v roki in z njim tudi nešteto idej, kam bi se lahko deklini odpravili. Že celo poletje iščem priložnost, da skupaj z nahrbtnikom poveževa Kokrsko s Kamniškim sedlom in tako je bil načrt pripravljen, Larisa pa je vse ideje z leskom v očeh "poštempljala". 

Tako sva se kmalu znašli v gojzarjih, v Kamniški Bistrici skupaj z dvema težkima nahrbtnikoma in se po poti na Kokrsko sedlo veselili sončnega zahoda, se vztrajno pogovarjali z meglo in v potokih "švica" poskušali ne misliti na težo, ki je nisva povsem vajeni. Vmes me je malce celo zaskrbelo, če morebiti nisem Larisi odrezala prevelikega kosa gorske torte; ampak ona ni mestna dekla, sem si mislila, bo že zmogla. In tako sva še pravočasno, skupaj z meglo zgrizli večji del strmine, ki je bila pred nama na poti do Kokrskega sedla. 

Zgoraj, izza meglene zavese pa se je očem odprl čisto nov svet. Tisto platno narave je dobilo povsem nove dimenzije. Od začudenja sva obe odprtih ust obračali glavo zdaj sem, zdaj tja in nekako se kar nisva mogli naužiti lepote v kateri sva se znašli. Spomnim se, da se mi je koža naježila, oči pa so se od vsega lepega kar zarosile, saj v nekem trenutku nisem mogla povezati resničnosti s tem, kdo sem, kje sem in tem kar je bilo pred menoj. Nahrbtnik je izgubil vso težo in zadeti od opojne narave sva kar tavali sem ter tja, ter poskušali zaužiti prav vse, kar nama je zrak tam zgoraj ponujal.

Ura naju je priganjala proti bivaku in korak je proti moji volji nadaljeval pot, dokler ni začela vzhajati polna Luna, ki naju je naposled le zvabila skozi Vratca in naprej po pobočju v svoj nočni svet in kaj pa drugega kot prevzela.

Ogromna krogla, ki se na večini fotografij kaže tam zadaj, kot sramežjiva, samotarska zvezda, me je zdaj prijela za roko in me vodila skozi ozko stezico proti bivaku. In ko so se tam za obzorjem utopili tudi zadnji sončni žarki preteklega dne, je ta postala še svetlejša in še bolj veličastna. 

Bivak se je zdel vedno bližje, zato sem malo pospešila korak z željo, da bi ujeli še kak žarek in dobro fotografijo, vendar sem se hitro spomnila, da je Larisa za ogrevanje en dan prej skočila na Nanos. Svoje misli sem zato raje preusmerila v piknik, ki si ga bova v soju lunine svetlobe pogrnili na gorskem balkonu pred nama.

"Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe ne mene in nikogar več, ki bi s Turgenjevim še iskal skritih svetišč, kjer le tišina šepeta." - France Avčin

Že takoj na začeku hribolazenja sva obe skupaj ugotovili, da je pogovor odveč, da obe radi okušave vonjave narave in poslušave glasbo potepuškega vetra, ter šumenja drevesnih krošenj. In kljub temu, da sem zaradi napovedi slabega vremena pričakovala bolj malo ljudi na bivaku, so se moja pričakovanja v trenutku, ko sem stopila na "verando" pod Grintovcem razblinila. Skupini Čehov, sta se malo pred nama priključila dva planinca iz doline, na koncu pa se nam je pridružila še ena deklina in tako nas je bilo vse skupaj kar 12!

Kristalno jasna noč je postajala vse bolj hladna in z Lariso sva si končno privoščili pojedino. Ves čas so se mi po glavi veselo podile misli o tem, kako dobro bom zaspala po obilni eko-bio(-je nekdo komentiral) večerji, poleg tega pa sem bila prejšnji dan še na Begunjščici. A o utrujenosti ne duha in ne sluha. Malo smo čebljali, iz pritličja so navzgor prihajali zvoki kitare in vse se je počasi umirjalo, ter zlivalo s tistim mirom od zunaj. Prava romantika, super teren za spanje, a jaz sem imela oči odprte na stežaj, kot sova. 

Obračala sem se zdaj na eno in zdaj na drugo stran, ampak utrujenosti še vedno od nikjer, zrak zgoraj pa je postajal neznosno vroč in gost. V naslednjem trenutku sem pograbila spalko in se odpravila ven, pod zvezdnato nebo. Zunaj je bilo čutiti spokojnost in mir, ki ga lahko najdeš samo v gorah in za nekaj časa mi je celo uspelo zatisniti oči, dokler ni iz tal začel v spalko prodirati hlad, nakar sem se zopet napakirala in jo ubrala nazaj v drugo nadstropje, ter počakala na zvok budilke, saj sva se hoteli prebuditi še pred Soncem.

Grintovec v svoji najlepši opravi.

Pozdraviti sva ga hoteli na največji lepotici Kamniških alp, ampak naju je on prehitel že spodaj na Velikih podih, ko je odel Grintovec v naravnost prečudovito zlato haljo. Vendar kljub temu sva na Skuti neizmerno uživali v naročju toplega jutranjega sonca, medtem, ko se nama je odprl razgled na mogočno Kočno in vse naprej skozi Julijce do Triglava. Življenje je res lepo!

"Tanke so niti življenja, in kdor je kdaj stopil na tanek skalni rob, ki loči tu od onkraj, je lahko uzrl velikost življenja." - Franček Knez

Do Turske gore, najinega naslednjega cilja naju je sedaj ločila vzhodna stena Skute, nad katero nisva bili precej navdušeni, saj zahteva veliko posameznikove pozornosti :). Stena je precej strma, krušljiva, ter na trenutke prepadna in bi jo veliko raje izbrala kot smer vzpona. Veselilo me je le, da nisem s seboj tovorila kompleta za samovarovanje, ker ga ni bilo kje uporabljati, je pa zato čelada zlata vredna in seveda poleg dobre volje - del obvezne opreme. Malce potnih rok sem se naposled le spustila iz stene do melišča in priznam, da mi je malo odleglo, ko sem videla sestopiti tudi mojo drugo polovico. 

V taistem trenutku sem poslala možgane na pašo, medtem ko sva se ležerno vzpenjali skozi Male pode mimo Turskega žleba in naprej po razglednem grebenu do samega vrha Turske gore, od kjer sva se po krajšem postanku, zdaj že v spremstvu karavane oblakov začeli počasi spuščati proti Kotličem.  

In seveda nama tudi ta del poti ni ravno prizanesel. Nedolgo po spustu sva se ustavili pred naravnost čudovitim, naravnim manjšim oknom. Sprva pogledam ozko, kak meter dolgo poličko pred menoj, takoj za tem pa navpično navzdol in poskušam naštudirati kako naj počepnem, da bom sebe in nahrbtnik varno pripeljala do zajle na začetku okna. Z malo dobre volje uspem zmanevrirati sebe in prtljago in se varno prisesati na jeklenico. Počakam še Lariso in že v naslednjem trenutku se v spremstvu čudovitih razgledov veselo spuščava v prepadno škrbino.

Larisa na vrhu Turske gore s pogledom na Kamniško krasotico - Skuto.

V Kotličih je vladal pravi mir, zgoraj so se sprehajali oblaki in prav počasi, potiho, so se nama pridružile tudi dežne kaplje, nežne kot svila. V ozadju se je slišala moč slapa Rinke, pogled je uhajal proti Kamniškemu sedlu in poskušal najti povezavo med njim in nama, a na koncu je bilo zopet potrebno preusmerii koncentracijo na sam korak, saj je bila skala že mokra. K sreči je sicer strma pot veliko bolj varovana, kot Skutina in je posledično gibanje po namočeni skali bolj varno.

Turska gora.

Po pobočju Brane sva na prelepo sedlo prilezli skupaj s soncem, ter se že kar malo utrujeni od poti, ampak nadvse zadovoljni sprehodili po zeleni preprogi, do klopi s katere sva umirjeno opazovali dolino pred nama, ter naglas razmišljali o vseh gorskih obiskih, ki sva jih opravili v preteklih dveh dneh.

Nad Cojzovo Kočo.

Kalški greben.

Pravljica.

 

Proti Bivaku.

Na Luno. Foto: Larisa

V prvi jutranji svetlobi jo mahava proti Skuti.

Postaven kamniški kraljevič. In postavna postonjska deklina :)

Jutranje sonce vse spremni v zlato.

 

                                          Foto: Larisa                                          Foto: Larisa                                              Foto: Larisa

Jutro na Skuti.

Sonce pripeka.

Zadnji, najlažji del spusta iz Skute.

V "sodu brez dna" :)    Iz Turske gore proti Kotličem skozi okno.  

            Poplezavanje iz Skute.                               Garmin (Foto: Larisa)                                             Roglji.

   

Nočem domov.

Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
 in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Thank you my High Country Bride :*