Triglav (2864m) - Sončni vzhod na strehi Slovenije

Z očmi ujemi sončni žarek v kristalni kaplji rose, 

ko se mavrično iskri.

Prisluhni šumenju vetra,

ki it brez govorice o veličini šepeta.

Ozri se v kamnii zid,

ki vzpne se v razgaljeno nebo.

Tam ni poti in ob veličini ti pogum kopni.

V ta zid ujemi svoje misli;

pusti pod prgiščem zvezd nevidno sled.

-Franček Knez

Tako jaz, kot Klemen in Rok smo strastni tekači. Vse prej, kot zatohla asvaltna džungla v kateri živimo pa nas globoko privlači divjina in gore, ter vse kar je z njimi povezano. V zadnjih tednih smo se med tistimi redkimi skupnimi pogovori nemalokrat ustavili pri našem najboljšem gorskem tekaču - Nejcu Kuharju in njegovem dih jemajočem rekordnem času (2h 25min), ki ga je lanski konec poletja dosegel iz doline Krme na sam vrh kralja Julijskih Alp in nazaj, kjer je na 17,5 kilometrski razdalji premagal 1950m višinske razlike.

Rok je pretekli konec tedna uspešno oddal svojo diplomsko nalogo, jaz in moji starši smo končno pobrali ves krompir, Klemen pa je bil kot vedno - v službi. Zato sva z Rokom v petek popoldne sklenila, da vreme bo in da vsi skupaj potrebujemo dobro regeneracijo po uspešno opravljenem trdem delu in tako sva kar sama na hitro splanirala nočni vzpon na Triglav. Nejc nam je dal inspiracijo, zato smo se malo pred polnočjo vsi presrečni zagnali v avto in brž proti Krmi. Takoj za Jesenicami smo padli v počasno reko nemških jeklenih konjev, ki se je kot puščavska karavana potrpežljivo vila proti Karavnkam. Naposled smo le prišli do izvoza, ter  se okrog enih ponoči vsidrali v Krmi, kjer razen dveh istočasno prispelih pohodnikov, ki sta kaj hitro izginila v noč ni bilo slišati, ne videti žive duše. V nekem počasnem ritmu smo tudi mi nase navlekli vso opravo in se okrog pol dveh zjutraj v soju čelnih svetilk podali na pot.

"V globoki intimi noči, kjer prevzame glasbo tišina boš razumel jezik Gora."

Čeprav ni bilo moč videti več kot kak meter pred svetilko, je bilo ves čas čutiti prisotnost okoliških gora in njihov opoj nas je neustavljivo vabil k sebi. Gozd in grmičevje sta bila ovita v skrivnostno tišino in še ko smo prečkali jaso polno kravjih oči, ki so se namakale v soju zvezd ni bilo moč slišati niti zvonca, le mirno so nas opazovale izza zavese noči. O utrujenosti ni bilo ne duha ne sluha, glede na težave s koleni v preteklem letu pa sem se poskušala skoncentrirati na sleherni korak, mu slediti in ga nekako zliti s potjo, ki smo jo ubrali.

Do Konjskega prevala (2020m) smo v potočku svetilk vijugali skozi od rose posrebrene liste pritlikavega grmičevja in malce kalili nočni mir medtem, ko smo neumorno pokali šale, ter se smejali kot, da bi nas kdo navil in temu tempu primerno je tudi čas minil kot bi mignil. Tam gori, v objemu gora, se je nebo odprlo in po njegovi neskončni preprogi so se v svojih najbolj svečanih oblekah sprehajale zvezde, se igrale z vrhovi in mi smo obstali v tišini, vsak v svojem koraku, vsak v svojem tempu smo se potihem, da ne bi prekinili predstave usmerili naprej poti Domu Planika. Nekje po poti navzgor se je noč postopoma začela prebujati in sredi te mogočne gorske puščave je bilo opaziti ples dveh svetilk, ki sta se nam bližali iz doline. 

"Včasih se moraš soočiti s svojim največjim strahom, da bi lahko občuil pravo moč življenja."

Brž ko smo prišli do Planike, so se tam prižgale prve luči in takoj, ko smo si z okoliškimi ovcami izmenjali jutranji pozdrav je bil čas, da gremo naprej, proti Malemu Triglavu. Pot čez grušč nas pripelje do grape in prvih jeklenic, hkrati pa se noč začne poslavljati in zlivati v kristalno jasno jutro, ki nam odpre vidno polje in po nekaj minutah vzpenjanja po na trenutke precej strmem skalovju vendarle dosežemo greben Malega Triglava. Ves čas poskušam imeti na očeh Klemna, ki se sicer ne navdušuje ravno nad prepadnimi grebeni in plezanjem po klinih in jeklenicah, vendar se kaj kmalu pomirim, saj mu gre z malo vzpodbude prihajajočega sončnega vzhoda preseneljivo dobro. 

"Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina." - Tine Mihelič

 Bolj ko smo se bližali samemu vrhu Malega Triglava so sprva lenobno, nato pa vedno hitreje, en za drugim iza vrhov v ozadju plezali sončni žarki, ter začeli nežno prebujati celotno gorsko kraljestvo in ga oblačiti v nešteto odtenkov rdeče, rumene in modre. Vse se je svetilo od čarovnije Sonca in nemorem opisati občutkov svobode, veselja in sreče in radosti, ki sem jih občutila ob pogledu na najdragocenejši film, ki se je odvijal tukaj in zdaj pred mojimi očmi. Prizor me je tako prevzel, da sem večino poti po grebenu hodila bolj vzvratno, kot pa naravnost in bolj po oblakih, kot pa po skalah, ter naposled le dosegla vrh. In končno sem lahko tudi sama videla in občutila tisti veličasten pozdrav, ki ga Sonce podari Goram, tisti pozdrav, ki ga je John Muir s tako izbranimi besedami opisoval v Kalifornijskih Sierrah.

Hvala Roku in Klemnu za noro dobro družbo. Največja zahvala pa gre goram, ki so nas, nenapovedane goste sprejele sredi noči in nas popeljale v eno najlepših juter našega življenja. Res pa si želim vso to čarobnost enkrat doživeti v zimskem času, upam le, da bo ta priložnost enkrat kmalu :).

--> Iz Malega Triglava proti Kredarici nazaj v Krmo.

Fotke: brought to you by Nokia telefon in moja malenkost.
Če bi bila mašina kaj boljša,
bi mogoče bilo vse skupaj veliko lepše. ©