Tebi, moja gora.
Z vsem dolžnim spoštovanjem:
hrepenenje po vrhu me napaja z novo močjo,
drznostjo,
duh višine znova kleše v meni nova spoznanja.
Vrh!
Sožitje s teboj v potu, bitju srca,
ko spregovori duša:
pozabljam na vse,
kar je prej vleklo k tlom, utrujalo.
Lepota. Prostranost. Svoboda.
Samo redkim je dano, a v izobilju.
Zato se vsako leto vračam v tvoje naročje.
Tvoj zvesti tekač
Pot iz Ljubljane do Kamniške Bistrice izredno hitro mine in je precej dobro označena ;). Navdušena naravovarstvenika avto parkirava pri koči, namesto, da se peljeva do samega izhodišča, ter izkoristiva približno 20 minut pešačenja do vznožja poti na Kokrsko sedlo za ogrevanje. Od tam pa do Cojzove koče sva potrebovala dobro uro in pol precej ritmične hoje ob spremljavi vedno močnejših sončnih žarkov, ter med tem povzdigovala vse tiste pogumne tekače, ki se vsako leto konec julija odpravijo na enega najtežjih tekov v Evropi - Tek iz Kamniške Bistrice na Grinovec.
Od koče pa do samega vrha se pot na trenutke kar malo vleče (upravičeno), pogled je ves čas usmerjen v sam vrh, Vrh, ki je bil z vso svojo energijo in veličastnostjo z menoj v Ljubljani, pred mojimi očmi kar nekaj let, a nekako ni bilo tiste prave priložnosti, da se ga dotaknem, da ga doživim. Ves čas hoje proti vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške vrhove in vsake toliko si vzameva čas, da se oči prilagodijo vsej lepoti, katere del sva. Ko stopiva na sam vrh, se obkrožena z vsemi ostalimi hribolazci počutim kot v dnevni sobi in ponovno se zaveva, da je nedelja. Dan pa ne bi mogel biti bolj popoln po tistem, ko na terasi Grintovca srečaš dobro znane obraze prijateljev.
Foto: Sašo |
Linki:
-Hribi.net
http://bit.ly/1uovbFZ
-Foke
© Jaz & Klemen
Po poti:
Vrh je v nekaj trenukih po prihodu zaobjela megla in polepšala pot navzdol. |
Super izgleda, Anči! :)
ReplyDelete