Omiš

Komaj je bilo konec tekaškega popotovanja po magičnem otoku Mljetu, ko se nam je že skoraj uspelo ustaliti v Realnosti, pa srce na koncu le ni popustilo. "Naslednjič gremo v Omiš!" 

In bližalo se je staro leto in z njim celo možnost, da dobim dopust, kar je za zaposlenega v zdravstvu pod 30 let predvsem neuresničljiva želja. A zame je kmalu postala uresničljiva.

A žal, vse bolj, ko smo se bližali temu težko pričakovanemu pohodniškemu dopustu, na katerem smo imeli namen prečesati po dolgem in po čez vse hribe okrog tega čudovitega mesteca, bolj so me izdajala kolena. Ostre, zbadajoče bolečine v pogačicah so mi nemalokrat preprečile že samo hojo po nekaj stopnicah navzgor, poti navzdol pa raje sploh ne omenjam. V upanju, da bo kmalu bolje sem "jih" odpeljala na pregled k fizioterapevtu, ta pa ni bil videti ravno navdušen. Še malo manj navdušen pa je postal, ko sem mu povedala o mojih novoletnih sanjah in načrtih. V trenutku sem izgubila sluh, iz njegovih oči pa sem razbrala, da ne bo šlo. Seveda sem še naprej upala, saj so me kolena že večkrat bolela v zadnjem letu, predvsem na račun pomanjkanja treningov tekom leta.

In prišel je tudi tisti čas, ko sem se končno sprijaznila z nastalo situacijo, ki je bolj kot k izboljšanju na mojo veliko žalost težila k poslabšanju. Če ne drugega, sem bila prepričana, da mi bo nekaj svežega morskega zraka v vsakem primeru dobro delo. Tako sem med pakiranjem v svojo potovalko poleg tekaških copat vložila tudi predpasnik, nož in ostale kuharske potrebščine.

Odprava se je, kot ponavadi začela ponoči, z namenom, da bi ob prihodu imeli na voljo pred seboj še ves preostanek dneva. In kljub temu, da smo tudi tokrat potovali v spremstvu megle, nas je že zgodaj zjutraj zaobjela kopica toplih sončnih žarkov. 

Res neverjetno je, kako sem se vnovič takoj, ko sem stopila iz avtomobila počutila, kot da sem se rodila v povsem nov svet. Tisto, kar je bilo včeraj, ni bilo več pomembno, ni bilo več realnost, ampak so bile samo davno izživete sanje.

Za povrh vsega nas je ob prihodu sprejela zelo prijetna dalmatinska družina in ni šlo drugače, takoj smo se počutili domače.
Sprva je bil naš namen podati se v čimprejšnje raziskovanje okolice, a smo kmalu zatem, ko smo se namestili v apartmaju, vsi utrujeni popadali na postelje in potihnili za nekaj uric.

Po kosilu pa smo jo vendarle mahnili nad mesto, na bližnjo trdnjavo, opazovati poslednje žarke sonca. Počasi, previdno in v polžji hitrosti je podvig uspel tudi meni. Navzdol sem jo mahnila kar vzvratno, ter tako prihranila nekaj moči v kolenih. Žal pa je bila to zame tudi edina "pustolovščina" med dopustovanjem. Ostale zgodbe, pa so mi prinesli Klemen, Sabina in Rok. :)

Fortica nad Omišem

Rok in dalmatinska trekerja - Oliver in Andreja

Makarska

Fotografije so nastale z našimi objektivi in so naša last :) ©