mišmaš: October 2013

Petek | Sobota , 2. in 3. avgust 2013

Petek je. Urin kazalec je obstal tam nekje na 3 popoldne, ko smo se zbrana zasedba v temno rdečem Puntu odpeljali iz Ljubljane proti Brežicam.

Zapeljemo v predor Golovec, nakar avtu popustijo moči in ta začne "jezno" puhati dim povsod naokoli. V naslednjem prizoru - kot iz filma - pa se v oblaku črnega dima srečno pripeljemo iz tunela in zapeljemo na dovoz pred predorom. Avto, utrujen od vseh naporov, ki mu jih je naprtilo življenje ugasne.

In tako smo brez besed, vsi štirje za trenutek obsedeli v savni zdaj že davno minulega poletja. Postalo mi je zares vroče, ko sem ozavestila misel, da sva ob petih zmenjena z Rokom, ki naj bi naju čakal v Brežicah. Od tam smo namreč imeli namen ubrati skupno pot skozi Hrvaško in naprej proti Lepi Bosni, ki smo jo zahvaljujoč zapozneli odpravi bolj malo videli. Žal. Naš cilj je bil priti v Tjentište, v pozabljeno vas skoraj sto kilometrov južno od Sarajeva, kjer se bosanski zrak že meša s črnogorskim.

Ob treh zjutraj smo po seriji logističnih zapletov vendarle dosegli cilj in zapeljali na peščeno parkirišče ob osamljenemu kampu, ki ga bo po vsej verjetnosti za dan ali dva ponovno oživela redna trekerska ekipa. Na pol v komi smo se vsak zase razporedili po avtu in končno utonili v težko pričakovano etapo spanja, ki se je po nekaj urah ob prihodu sončnih žarkov veselo končala. Vendar mislim, da predvsem po zaslugi adrenalina, primanjkljaj spanja tisto jutro nihče od nas ni nič kaj dosti občutil.

Ko smo se dobro prebudili smo nadaljevali pot nekaj 100 metrov naprej od kampa, do hotela Mladost in naj samo omenim, da mladostno ime nima nikakršne povezave z dejanskim izgledom hotela. Med dolgotrajnim dogovarjanjem z receptorjem glede ure vselitve - hotel je bil začuda očitno že precej poln - sem jo raje popihala in si vzela čas za zajtrk, zobno krtačko in wc školjko. Ko sem naposled le zaključila z vsemi obredi, je bila naša sobica že nared: tri postelje škratje velikosti, majhna kopalnica in balkonček. Vanjo smo "zmetali" vso prtljago, nato pa dali prednost našemu najljubšemu opravilu: raziskovanju okolice.

Sonce se je takrat že sprehajalo po okoliških vrhovih, zato smo se po hitrem postopku natovorili v našega jeklenega konja, ter se odpravili proti začetku in cilju bližajočega se trekinga. Prvih nekaj kilometrov je potekalo počasi po ne ravno hvale vredni, a še vedno dokaj prevozni cesti, dokler nismo prispeli do začetka nacionalnega parka. Tam nas je pobiralec vstopnine sicer opozoril, da je makedam slab, a žal nam ni preostalo drugega, kot da nadaljujemo. Do ciljne črte je namreč peljalo približno 20 km dobro preluknjane gozdne ceste, ki je svoje boljše čase verjetno doživela kar nekaj (deset) - let pred našim prihodom.

Po nekaj kilometrih polžje vožnje smo obupali in zapeljali na eno in edino parkirišče ob poti sredi največjega evropskega pragozda - Peručica. Gozd naseljujejo velika, gosto rasla drevesa in ko vkorakaš nekaj metrov med orjake, se kazalec na uri kar zavrti tja nekam, v pozno popoldne zaradi ozke svetlobe, ki ji uspe prodreti čez goste krošnje dreves. Kar pa jemlje dih v tej zgodbi je zagotovo travnato mahovit tepih na katerem rastejo drevesa tega pravljičnega gozda. Za piko na i pa se le nekaj metrov stran od parkirišča odpira pogled na mogočni slap Skakavac, ki domuje globoko v gozdu.

Ker nam ni preostalo drugega, smo se odločili za štop proti vrhu planine Prjevor in kmalu se je mimo nas pripeljal bel volkswagnov kombi z nekaj lokalnimi delavci, ki so zgoraj, sredi divjine gradili počitniške kočice. Z veseljem so nam odstopili sedeže in preostanek poti smo preživeli v pogovoru z domačimi dečki, ki so nas dostavili prav do vrha planine na višini 1668 metrov.

Očarani nad skrito lepoto narodnega parka smo se odpravili proti dolini, po poti do Trnovačkega jezera, ki je po mojem mnenju eden večjih biserov te skrite, nedotaknjene naravne lepote.
Naš namen je bil povzpeti se na Volujak, drugi najvišji vrh Bosne. Da pa bi prišli na pot, ki vodi od jezera proti vrhu smo najprej morali poračunati s črnogorci, ki so tam "varovali mejo" - beri poležavali. Ko smo poračunali (1€ po glavi), se nam je odprla pot do Volujaka, vendar smo se vrhu nekje sredi poti odrekli, saj smo vedeli, da ga bomo obiskali naslednji dan.

Tako smo nogam v prid obrnili korak in šli nazaj na planino, vedoč da nihče od nas v zadnjem času ni bil kaj dosti predan treniranju. Tam pa smo se spomnili, da nas po slabih 15-ih kilometrih vročega sonca, čaka še nekaj kilometrov makadamske poti do avtomobila in moje noge so postale utrujene že ob sami misli na količino kilometrov, ki smo jih prehodili dan pred tekmo.

Po poti navzdol smo ostali brez vode, dohitevala pa nas je že tudi utrujenost, posledica neprespane noči. K sreči smo ob poti naleteli na enega od izvirov, kjer smo si privoščili nekaj smeha in hladen "tuš", ki nas je ohranjal sveže do prihoda na parkirišče. Nahrbtnike smo pometali v avto in nekaj naslednjih trenutkov celo posvetili načrtovanju obiska slapa, a smo naše misli naposled le usmerili v realnost in to dogodivščino raje prihranili za kak drugi dan.

Levo zgoraj - greben Volujak.

Pogled proti Magliću.

Trnovačko jezero. Zgoraj levo je planina Maglić.

Prijevor.

Nedelja , 4. avgust 2013

Res prijetno je slišati klic nadležne budilke, če človek ve, da se je dobro naspal. A še bolj prijetno je če ti uspe pred odhodom na progo dobro zadovoljiti želodec. Jaz sem že preverjeno zmazala polovico orjaške lubenice. Fanta sta s seboj pripeljala prazen gorilnik, kar je pomenilo: sadni zajtrk in največjo napako dneva.

Še zadnji obisk wc školjke in napočil je čas za odhod na bližnje parkirišče. Na srečo nam je organizator omogočil prevoz na planino, ki smo si ga brez večjega premisleka na podlagi izkušenj preteklega dne z nekaj evri rezervirali že večer prej. Po nekaj nestrpnih minutah čakanja, je na dovoz zapeljal TAM 4500B in Volkswagnov van. Kljub moji začetni vznemirjenosti, sta me fanta le spravila k pameti in namesto v odprti, zadnji del TAM-a sem se smeje namestila na udoben sedež v kombiju, medtem, ko sta se ona dva "zgazila" v sam prtljažnik.

Po dobri uri vožnje smo naposled le prispeli do štartnega mesta na planini Prijevor (1.668 m), od kjer smo se usmerili proti prvi kontrolni točki nekaj km navzdol, po že znani makadamski cesti, kar je zame pomenilo res odlično ogrevanje, žal pa tudi spoznanje, da je moj tekaški nahrbtnik malenkost preveč poln, zahvaljujoč litru pomarančnega soka, ki je po vsem pretečenem potu do vrha Maglića (2.386 m) dosegel neprecenljivo ceno. Za dosego tega, najvišjega vrha BiH je bilo potrebno tudi skozi nekaj klinov in zajel in mislim, da ni potrebno omenjati, da je na tem delu organizator iz moje strani dobil nekaj dodatnih plus točk. Po doseženem vrhu, nas je res lepa pot po grebenu pripeljala do enega boljših downhill trailov do sedaj. Žal si ga nisem zares privoščila, saj mi je nad glavo ves čas visela misel, da nisem niti na polovici te dirke. Bolj, ko smo se bližali Trnovačkem jezeru (1.513 m) v dolini, bolj je vročina pripekala. Do te točke mi je uspelo popiti že ves pomarančni sok in celotno 1,5 l zalogo vode v mehu. Tu, na 17. kilometru se je zaključila proga za planinsko in jogging kategorijo in nič ni bilo težjega, kot pogled na smejoče se obraze, ki so se pripravljali na skok v jezero in misel da tebe čaka še več, kot samo enkrat toliko poti. Mislim, da ni bilo ultraša, ki na tej točki ni pomislil, da bi mogoče raje šel v kopalke in se nastavljal soncu preostanek popoldneva. A vsak izmed nas na "tadolgi" ve, da to lahko počne tudi doma. Zato smo pri bližnjem izviru obnovili zalogo vode in prostora je ostalo le še za fokus. Namesto hop v jezero smo jo pognali po klancu v Črno goro.

Naslednji vrh je bil Trnovački Durmitor (2.241m). Strmina, pot, vročina in z njo povezana utrujenost sta nas spremljali prav do vrha. Poti tja gor nekako ni bilo videti, pa smo jo ubrali kar naravnost - po brezpotju - proti samemu vrhu. Fanta sta postajala tečna in nejevoljna zaradi ne ravno kaloričnega sadnega zajtrka, meni pa je paralo živce in koncentracijo padajoče kamenje. Za pomiritev sem si skozi ušesa spustila "koncert" od Rammsteinov, ki me vedno znova na teh divjih tekih spravijo pokonci. Po vseh štirih sem naposled le prilezla do samega vrha, potegnila kartonček iz nahrbtnika in z olajšanim nasmehom na obrazu preluknjala četrto kontrolno točko. V tistem trenutku se mi ne bi nič bolj prileglo kot ležalnik in dobra malica, a ko mi je iz nahrbtnika uspelo potegniti nekaj datljev so fantje že hiteli naprej. Zdaj nas je bilo kar 5 na kupu, saj sta se nam pri vzponu priključila še stara dalmatinska znanca: Tomo in Šime.

Sledil je kratek spust po grebenu, zatem pa ponovni vzpon, tokrat na drugo najvišjo planino v BiH imenovano Volujak (2.336m), kjer je v zraku že lebdel nek grenek priokus konca tega nepozabnega potepanja. Prav vsak od nas je bil od tu naprej, na tej točki, ko smo korakali proti vrhu do petice (KT 5) v svojem svetu, v svoji zgodbi in v svojem tempu. Oči se kar niso mogle nasititi razgledov, ki nam jih je ponujala okolica... toliko lepote na enem mestu, da je človek težko našel način, kako to sprocesirati v eno samo samcato celoto.

Po poti na šestico mi je pot prekrižal Marko, izgubljeni zagrebški treker. Mislim, da sem kar začutila, kako se je njegovo srce nasmejalo, ko je končno srečal delček civilizacije sredi popolne divjine. Malo sva poklepetala, v tem času so naju dohiteli še ostali in spet smo jo vsak po svoje mahali proti zelenemu vrhu, kjer se je nahajala KT 6. Nahrbtnik je med vzponom na planino postajal neverjetno lahek, kar je pomenilo, da nam zaloge vode pohajajo, v zraku pa se je kopičila tišina. Oči so begale sem in tja, saj naj bi se nekje na tem delu nahajal izvir, ki je verjetno presahnil glede na temperature, ki so nas obdajale. Fantje so si zato postregli kar v bližnji luži. Jaz, prava gospodična, pa sem upala, da preživim zadnjih nekaj peklensko vročih kilometrov s slabimi 3 dl vode.

Ko smo dosegli še poslednji vrh, Veliki Oštrikovac (2.296 m) je bil čas, da najdemo pravo linijo za strm spust v dolino, do jezera (1.513 m). Ne vem kako, ampak tudi to nam je uspelo in kmalu se nam je spet odprla obala tega skritega, pol črnogorskega, pol bosanskega bisera. Prekinem zabavo na jezeru, preluknjam "sedmico", za trenutek pomislim na skok v jezero, potem pa se odločim za svojo črto do cilja. Pomaham fantom in si sama v svoji družbi privoščim divji downhill, nato pa se ustavim, pred zadnjimi kilometri vzpona, ki so stali med mano in ciljno črto. Moje telo je hotelo vode, a te ni bilo že nekaj časa. Pogoltnem tisti gosti cmok v grlu in si rečem "Prej ko bom na vrhu, prej bo voda, prej bo konec." Prižgem mp3 in začnem utrujeno korakati v hrib. Kot v transu pomikam eno palico naprej, nato drugo in spet prvo,...
Pogledam na levo in se ozrem na okrog, na vrhove, ki jih je božalo zadnje popoldansko sonce in si s solznimi očmi želim, da ne bi nikoli prišla do cilja, da se ta zgodba ne bi nikoli končala.

Hvala vsem trekerjem za dobro družbo in vzdušje tako na progi, kot izven nje.
Hvala vsem goram, ki so nas tako lepo sprejele.
Hvala Šimunu za nepozabno progo.
In nenazadnje hvala mojemu najboljšemu timu - v dobrem in v slabem!