mišmaš: August 2013

Sunday 25 August 2013

Klic Gora.

Montaž - Jôf di Montasio (2753m)

"Gorski svet me najbolj privlači v svoji prvobitni podobi, zato se planinstva kot množične, organizirane dejavnosti ne udeležujem. Če se le da, zavijem s steze na brezpotni svet, kjer si moraš prehode poiskati sam. Spoznal sem mnoge zvrsti dejavnosti v gorah, nobene pa si nisem izbral kot ozko specializacijo.
Gora me je vedno zanimala kot celota: od vznožja, tam, kjer prebivajo ljudje, prek sredogorja, kjer valovi življenje narave, pa vse do mrtvih visokogorskih pustinj in snega. Tja gor prinaša življenje človek v vlogi, ki jo edino priznavam -- kot ljubitelj in občudovalec.
Ne vem zakaj, ampak vedno, kadar gazim po nedotaknjenem snegu, začutim vsake toliko željo, da se ozrem na svoje stopinje. Zdi se mi, kot bi tam pustil svoj podpis, ne da bi naravo s tem omadeževal. V hribih se počutim kot na obisku pri takih ljudeh, ki imajo vse neznansko snažno, pa se bojim, da jim ne bi kaj zamazal, in si v veži sezujem čevlje.
Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina."
- Tine Mihelič [Klic Gora]

28.7.2013

Po tem, ko sem še en večer ob koncu tedna preživela z motiko v roki sem vedela, da bo Gospodov dan, kot nalašč za potep nekje daleč stran, nad gozdno mejo.

Že v soboto popoldne se odpravim iz Dolenjske proti Ljubljani in naprej v smeri Gorice, kjer se čez noč "utaborim" pri Kostji.

Sicer sva bila zmenjena za zgodnji štart, a ker sva dokončno ime tokratnega vrha dorekla bolj pozno zvečer - predvsem zahvaljujoč moji polžje hitri vožnji po Sloveniji - je bila v tistih zgodnjih jutranjih urah potrebna večkratna aktivacija dremeža - na mojo pobudo seveda.

In tako sva se na pot proti naši alpski prestolnici podala nekje okrog pol sedmih zjutraj, s trebuhom polnim lubenice.

Mislim, da sva za zajtrk vsak posebej spila približno 3 litre krvavo rdeče, a nebeško sladke tekočine. V kolikor se odločite poskusiti najboljšo lubenico na svetu, svetujem da za sam nakup najamete Kostjo. Ne vem kakšne vrste sreča ga spremlja, ampak fant še ni "falil" pri izbiri.

Pot do Bovca se je kar malo vlekla, predvsem na račun moje - otroške nepotrpežljivosti.

Obisk alpskega raja je zame praznik. Je čas za refleksijo. In čas, ko časa preprosto ni. Šele tam - stran od džungle, ki si jo je ustvaril človek, dejansko vidiš kako nepomemben si ti, človek.

Kako majhen si. In kako malo je potrebno za preživetje. Tam ni pomembno kaj, ter koliko imaš in kam greš. Ampak ti je dovoljeno, da se prepustiš, da se zliješ - da hkrati si in te ni.

In vsakokrat, ko zapustim ta raj na zemlji, začutim kako me spet znova kliče nazaj v svoje naročje. Vrata v tisti svet, tam zgoraj so široko odprta vsakomur, ki pride na obisk. Tam ni predsodkov, ne agresije, ne sovraštva in ne sebičnosti.

Pogled na Bovški Matterhorn (Svinjak), ki se je kopal v jutranjem soncu je dvignil moj srčni utrip. Svež veter, ki se mi je med vožnjo zaletaval v obraz, me je spomnil na neko samotno in vroče poletno dopoldne slabih 365 dni nazaj, ko je celotna takratna Bovška zasedba še sladko spala, jaz pa nisem mogla, da nebi sprejela povabila te prečudovite gore.

Svinjak.

Peljala sva se naprej mimo Loga pod Mangrtom, proti Predelu, ter se na enem od ovinkov usmerila po skoraj navpični cesti navzgor, na planino imenovano Pecol.

Zapeljala sva na parkirišče, nato pa obstala za trenutek in namesto o kakšni sončni kremi, premišljevala v katero senco bi skrila škatlo z nekaj kilogrami breskev, ki sva jih nameravala pohrustati za kosilo.

Idealno, a hkrati malce riskantno mesto se je našlo tik pod avtomobilom.

Močni sončni žarki so se že tam, na parkirišču prijetno božali moje noge in kdo bi si mislil, da mogoče zvečer ta občutek ne bo več tako prijeten. Hitro vržem vso opremo na rame in Kostja mi sledi. Počasi se začneva vzpenjati po ozki stezici, do začetka Pipanove lestve. Po približno kilometru hitre hoje proti sedlu, moje telo ujame ritem in pot je kljub vzponu postajala vedno lažja. Jutro je bilo prelepo in je kot vedno napovedovalo novo, nepozabno gorsko pustolovščino. Kljub spoštljivemu tempu si kar nisem mogla pomagati; iz žepa za bidon sem počasi izvlekla aparat in že v naslednjem trenutku sva oba s Kostjo lovila lepote narave - vsak v svoj objektiv.

Do sedla Forca dei Disteis sva prišla precej hitro, tam sva "pobrala" nekaj italjanskih gornikov in skupaj smo se usmerili proti manjšemu melišču, ki nas je pripeljalo do prve jeklenice. Navlečem si plezalni pas in samovarovalni komplet, sledil je krajši foto projekt, nato pa smo kar en za drugim začeli odpirati nahrbtnike in zajtrkovati sredi melišča, v dopoldanski senci ob pogledu na Kanin.

Po kratkem, a sladkem zajtrku se je naša skupna pot končala in s Kostjo sva nadaljevala z vzponom, v smeri proti Pipanovi lestvi. Pot do lestve ni ravno opremljena z jeklenicami ali klini, zato vse skupaj bolj spominja na neke vrste poplezavanje skozi skalovje. Na tem delu sva se tudi srečala z deževanjem kamenja, ki so ga sprožili planinci nad nama, kar me je pošteno prizemljilo in opomnilo na previden korak.

Od tu pa do lestve naju je sedaj ločilo le še melišče. Ker sva pred sabo imela dekle, ki je ubralo kar direktno linijo skozi, sva se ji brez pomisleka pridružila, misleč da je šla po ustaljeni poti, a kmalu je dekle od vznemirjenja obstalo. Nekako smo s skupnimi močmi, v stilu "en korak naprej - dva nazaj" prilezli do lestve in medtem, ko se je ona začela vzpenjati sem si jaz postregla z najboljšo vodo daleč naokoli, ki je tekla v nekaj majcenih slapovih iz bližnjega snežišča. Temu se reče luksuz v gorah.

Ko se oba že pripraviva, da bi ji sledila, se dekle odloči, da bo prenehala z vzponom, sestopi, term naju spusti naprej, pridruži pa se nama še njena pogumnejša in malo bolj izkušena soplaninka. Po nekaj klinih "pot" prerase v železno lestev, po kateri smo vsi trije, en za drugim nadaljevali v strmi smeri proti vrhu. Vse skupaj v resnici ni nič strašljivega in po nekaj deset metrih te znamenite lestve le dosežemo "kopno", ter nadaljujemo s korakom proti grebenu. Mislim, da smo tam vsi - bolj ali manj - ostali brez besed in se v tišini, vsak zase, v svojem ritmu vzpenjali proti vrhu.
Namreč, že sama pot po grebenu je čudovita, zelo razgledna in odeta v prelep skalnato tlakovan teren, ki mi je še posebej pri srcu. Da pa je celotno doživetje še toliko bolj nepozabno, pa zagotovo poskrbi lokalna skupnost, ki me vedno prijazno sprejme v svoj dom. Že en sam pogled na živalski svet v gorah te prevzame za vedno. Vedno znova me zapelje njihova nedolžnost, samozadostnost, samozavest in gibanje.

Ko dosežemo vrh se vsi trije posedemo po tleh, ter zaklepetamo ob malici. Ker se nekako ne morem preveč oddaljiti od zapovedi minimalizma, se moram jaz zadovoljiti z nekaj madjooli in preostalimi bananami, medtem ko Kostja iz svoje torbe privleče škatlo breskev. Že ob samem pogledu na predhodno testirane sočne, sladke rdeče breskve se mi je po grlu ulil plaz sline in po tihem sem malo preklinjala svoja pravila. K sreči je Kostja naposled le začutil moje hipnotizirane oči in mi na koncu odstopil delček malice, kar je poleg sprehajajočih se oblakov, še dodatno polepšalo pot navzdol.

Ob sestopu iz lestve se nam je priključila čakajoča planinka in skupaj smo nadaljevali pot navzdol. Na melišču, kjer sva jo sprva ucvrla naravnost smo odkrili označeno, bolj prehodno stezo ter se izognili direktni, strmi liniji ob snežišču navzdol. V naslednjem, skalnatem delu poti mi je - sedaj že profesionalni nerodi - ponovno uspelo zviti komaj nedavno zaceljeni gleženj, ki mi je pošteno oteževal pot navzdol. A sprva močna bolečina, je s časoma le izzvenela in po nekaj okornih korakih sva preostali del do cilja s Kostjo kar pretekla.

Ob prihodu nazaj na planino, pa sem počasi začela čutiti pekoče ude. Dotik sončnih žarkov in moje kože mi ni več prijal, zato sem hitro pobegnila v senco bližnjih dreves takoj, ko sva s kostjo preverila, če je najino kosilo še tam - pod avtomobilom.
Sedeč v senci sem končno tudi jaz dobila priložnost, da se pošteno najem sladkih, goriških breskev. V družbi radovednih oči, sva se po breskovem kosilu poslovila od prelepe planine, ki so jo v sončnem popoldanskem času oblegale gruče "piknik" obiskovalcev.

Na poti domov sva opravila še hiter skok v Rabeljsko jezero (Lago del Predil), ki je nudilo učinkovito, a žal le začasno lajšanje mojim opeklinam. Po tej osvežitvi, pa se se spomnim le še melodij Leonarda Cohena, ki so odzvanjale iz avtoradija v moja ušesa, vetra v laseh in transa v katerem se je znašlo moje telo...

Najbolj na tem svetu se zahvaljujem tako Kostji za dobro družbo, kot njegovi čudoviti družini,
ki me je sprejela pod svojo streho in nahranila ;) U guys rock <3

*Povezave:

-Hribi.net:

http://www.hribi.net/izlet/pecol_montaz_jof_di_montasio_mimo_koce_cez_pipanovo_lestev/1/629/1128

*Fotografije: so produkt mojega objektiva; razen kar je posebej označeno.

Foto: Kostja

Kosilo gre proti koncu.

Osvežitev.

Wednesday 7 August 2013

Dom med krošnjami dreves. Risnjak trail 30/1800+

"Kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi."
- Nejc Zaplotnik

Po obdobju bolj sušnega treniranja sem se le odločila za eno gorsko 30 -ko. Sprva sem bila malo nervozna, glede na to, da več kot 10 km nisem odtekla že kar nekaj mesecev, a trenutek za tem sem si rekla: "Saj je le 30 km in v naslednjih treh tednih treniranja bi se z lahkoto utrdila. "

In tako je sprva šlo vse kot po maslu, dokler si nisem ob koncu gorske ture na Kriške pode grdo zvila moj edini, do sedaj še nedotaknjen gleženj. O tej priliki, kako je sploh prišlo do neljubega dogodka raje ne bi preveč govorila, zato bom ta podatek ohranila zase in za morebitne priče :).

Po dolgem tednu strogega počitka sem že lahko hodila brez bolečin in doma, na dolenjskem obletela vsa polja in doline. Kmalu za tem sva s Klemenom že šprintala po Savskih poljih. Ravninske teke naravnost sovražim, ampak včasih, ko prideš iz dela so le-ti prav priročni, še posebej v prijetni družbi :). Občutek po teku je bil malo neprijeten, ampak dan kasneje, kot da se ne bi nič zgodilo. Zato sem bila naslednji večer z velikanskim nasmehom na obrazu že na poti na Rožnik, da končno opravim malo daljšo turo. Po dolgem času sem lahko preletela vse tiste steze, ki jih včasih prav pogrešam. Kljub temu, da je Rožnik ena bolj priljubljenih destinacij Ljubljančanov, ki se dejansko upa zapustiti 4 stene, me to sploh ne moti. Nasprotno, res lepo je videti, kako se vedno več ljudi giblje. Jaz pa se tako, kot kakšno leto ali dve nazaj tam še vedno počutim kot otrok, ki je vedno zmožen poiskati neko novo dogodivščino na enem in istem terenu.
Kljub vročini je bil tek prečudovita izkušnja, naslednje jutro pa sem se ponovno mučila med hojo že v službi. Vse kar sem si želela je, da bi mi nekdo dal zdravilo, ki bo ozdravilo boleči gleženj, saj sem svoje misli že pripravlila na nekaj novega in vsak najmanjši košček mene je skakal od veselja. Ampak žal je bilo potrebno "zapreti dvorano še pred koncem zabave" in se postaviti na realna tla. Moje zdravje in dobro počutje je vedno prioriteta, kljub temu da tekači včasih na to pozabimo. Zato sem vseeno odšla s fantoma v Narodni park Risnjak kot "podporna ekipa". In s to, novo vlogo se je bilo najtežje sprijazniti.

Po naslednjih treh dneh počitka je bil gleženj spet v dobrem stanju in s tem se je stabilizirala tudi moja trma. Bili smo že na poti proti Risnjaku, ko sem med pogovorom s fantoma prišla do ideje, da bi pa mogoče le lahko nastopila, saj smo konec koncev plačali štartnino že lep čas nazaj. Ideji smo se sprva le smejali, dokler nisem zvečer ob pripravljanju opreme le dorekli stvari. Prijela sem svoj tekaški nahrbtnik, ki sem ga zaradi lažje teže hotela posoditi Roku, vendar pa so mi istočasno začele uhajati misli in iz mojih ust je priletelo: "Grem! Jaz grem tudi. Počutim se odlično. Mislim da lahko grem."

Ko smo končno dorekli tudi prostor za postavitev šotora smo se smeje zbrali vsak ob svoji večerji. Fanta sta kuhala, jaz pristaš hitre hrane, pa sem pojedla najboljšo lubenico na svetu ob jezeru, v družbi rac in komarjev. Slednji so se nam še posebej posvetili in v želji, da čim prej ubežimo letečim nagajivcem smo hitro postavili šotor za dva ter se nekaj minut kasneje vsi trije - že pošteno utrujeni - zbasali vanj in po nekaj šaljivih pogovorih en za drugim zaspali.

Zjutraj sem kot ponavadi jaz bila tista, ki je hočeš nočeš že pred šesto uro celotno zasedbo dvignila v zrak. Ampak smo pa zato vsaj imeli čas, da se v miru pripravimo, pospravimo in nekaj pojemo. Dejan mi je prejšnji dan posodil zlata vredno hladilno torbo, v kateri so čez vikend stanovale vse moje banane, lubenica in ostalo sadje. Tako sem za zajtrk imela nekaj odličnih banan, medtem ko sta fanta spet morala držati kuhalnico v rokah in mešati po loncu.
Končno zbujeni in s polnimi trebuhi smo se nato oblekli, pripravili nahrbtnike in odpravili po štartne številke. Še hiter obisk školjke in že smo se skupaj z ostalo, energije polno množico znašli na startu. Malo smo poklepetali s so-tekači iz prejšnjih tekov, ter tako skupaj pričakali odštevanje do začetka igre.

Rok je odhitel naprej s prvo tretjino tekačev, jaz in Klemen pa sva se odločila za počasnejši začetek. Pot je takoj zavila navzgor. Po prvih treh kilometrih proge smo se sprehodili že večer prej, tako da sem približno vedela kako razporediti začetne moči. Skupina tekačev okrog mene se je malo zredčila in končno je bilo moč malo bolj uživati v senci, ki so jo ponujale krošnje dreves. Dopoldan je postajal vedno bolj vroč in vzpon vedno bolj strm, moje noge pa so vedno bolj uživale. Prvi vzpon se je končal pri planinski koči in mislim, da nas je bilo veliko, ki smo vzpon končevali malce bolj vneto z mislimi uperjenimi na okrepčevalno postojanko :). Ker smo pričakovali preveč smo bili malce razočarani. Ampak časa za razočaranje skorajda ni bilo saj je sledil daljši spust in tako sem se veselo pognala naprej po trailu v dolino, kjer sem imela možnost pustiti za seboj nekaj tekačev, ki tečejo v intervalih in znajo biti malo moteči. Na takšnem dogodku potem odkrijem, da so mi trekingi malce ljubši, saj je prirejen za vse tiste malce bolj divje duše, ki se bolje počutijo, če so na terenu kot manjšina. Po nekaj kilometrih odličnega spusta, čez prijeten poletno obarvan gozd, mimo tree huggerjev (prizor je izgledal takole - bit.ly/175cwjx - žal nisem imela časa za fotografiranje) pa je sledila tista pozitivna stran trail tekov - okrepčevalna postaja. Odpnem nahrbtnik in ga hitro napolnim z vodo, nato pa se napojim s pomarančami, ki so nam jih ponudili. Potem, ko človek hodi le na trekinge mu kar zlepa ni jasno, kaj na okrepčevalnici počno lubenice, banane in podobne dobrote, ki razveselijo vsako tekaško srce. Ponavadi je človek vesel, če ima možnost napolniti bidon, tale postrežba pa je bila za moje pojme že hotel s petimi zvezdicami. Žal pa to ni treking tek ampak trail tek, kar je seveda pomenilo, da nismo v restavraciji in da je treba čimprej pot pod noge in naprej.

Zato za vogalom hitro odtočim in že hitim naprej za Klemenom. Najin naslednji cilj je bil Snježnik. Na poti do vrha sva imela možnost pomahati še slovenskemu Snežniku, ki je v neposredni bližini. Ko sva naposled le prišla do vrha mi je v nahrbtniku vztrajno začel ropotati telefon. Zvok mojega telefona je zadnja stvar, ki si jo želim poslušati med tekom. Proga je bila precej tekaška in zato sem res vsak njen najmanjši delček želela izkoristiti in dati od sebe največ kar lahko, glede na količino opravljenih treningov. Na koncu se je izkazalo, da je vztrajni telefonist bil Rok, ki je prišel na cilj, ko sva midva bila komaj malo čez dobro polovico celotne trase. Snježniku je sledil kratek spust, potem pa zadnji vzpon proti Medvedjim vratom. Sredi vzpona je bila še druga okrepčevalnica, kjer sem na hitro pograbila nekaj pomaranč in v upanju, da imam dovolj vode v bidonu hitro odrinila proti vrhu. Od tam pa me je do cilja ločil daljši spust v dolino. Del tega sem odtekla brez težav, vendar bolj, kot je tek šel proti koncu, bolj sem izgubljala koncentracijo. Večina pozornosti je odtekla predvsem na račun vročine, namreč na Hrvaškem se skoraj vsaka tekma začne po 9 uri dopoldne in če ni tvoj ciljni čas znašal 3 ure je to pomenilo malce več savnanja. Po tihem si želim, da bi vsaj v poletnem času premaknili štartni kazalec malce nazaj, po drugi strani pa, kar nas ne ubije nas ojača...

Da ne bom preveč dolgovezila se raje usmerim proti cilju. Skratka, zadnji downhill je bil res uživaški in v njem bi še bolj uživala, če bi lahko za trenutek izklopila zavorni sistem, ki ga imam aktiviranega pri spustih v zadnjih mesecih z namenom, da zaščitim svoja kolena. Ampak za vse pride pravi čas. Zato sem se za piko na i proti koncu še spotaknila in padla na kamen z mojim dragocenim kolenom. Ta je udarec preživel, zato se hitro poberem in med iskanjem pravilne drže je za najinim hrbtom zvilo tekača, ki sva ga nekaj trenutkov nazaj prehitela. Brž pozabim na bolečino, Klemen mu odstopi gel in steklenico z izotonikom, nato mu odzdraviva in se odpraviva na cilj. Mojo boljšo polovico nato pošljem naprej, kajti opazila sem, da se me loteva neka tečnoba, ki je najverjetneje povezana s pomanjkanjem hrane. V takšnih trenutkih je najbolje biti sam, saj tako imajo drugi možnost ohraniti vse živčne celice na mestu, jaz pa se lahko osredotočim na čas v katerem sem.

Zadnji kilometer se mi je zdel neskončen, ampak ko si končno enkrat v cilju veš, da se je znova vse mnogo prehitro končalo. Ampak vedno tudi veš, da imaš vse tiste prelepe razglede in vsak košček poti nekje znotraj v sebi, zavedno.

* Povezave:
- http://www.adnatura.hr/utrka.asp?comp=4&t=Info
- https://www.facebook.com/RisnjakTrail

* Fotograije: Klemen B. in Jaz.
Ostale fotografije si je možno ogledati tukaj: https://www.facebook.com/RisnjakTrail