Saturday 29 June 2013

Na balkonu. Golica (1835m).

“Don’t be afraid of death; be afraid of an unlived life. 
You don’t have to live forever, you just have to live.” 
- Natalie Babbitt


Dan državnosti je bil kot nalašč za ponovni izlet v hribe! Tokrat Golica. 
In že se peljeva po avtocesti iz Ljubljane proti Jesenicam. Izstopiva na prvem izvozu za Jesenice - vzhod, ter nadaljujeva pot proti središču industrijskega mesteca. Izhodišče za vzpon je v prelepi vasici Planina pod Golico, ki leži na skoraj 1000 metrih nadmorske višine in kamor se rade volje preselim že danes.

Parkirava, malo pojeva, potem pa se hitro odpraviva "na lov" za planinkami, ki so krenile 30 minut pred nama ;). Nameravala sva po poti čez sedlo Suha, vendar sva po dobrem kilometru makedamske ceste ob potoku zahvaljujoč moji nepremagljivi trmi in nogam polnim energije obrnila in se kmalu znašla pred veliko boljšo izbiro - zimska pot! 
Ta skozi prvo polovico poteka po gozdu, vzpon je resnično strm in oba se res dobro zadihava pri vzponu med drevesi, nakar se nama odpre čudovit razgled. Oprimeva se še nekaj klinov ob poti in že sva pri koči pod Golico. Istočasno, kot da bi se dogovorili prispejo tudi dekleta, ki sva jih srečala v dolini. Malo poklepetamo, ter se sprehodimo mimo koče, kjer nas pozdravi vesela druščina. Dekleta so malo posedela, midva pa sva jo hitro mahnila proti vrhu na zaslužen počitek. Od koče je še kakšnih deset minut hoje do vrha, kjer se nam odpro neverjetni razgledi na celotno okolico. Moje oči kar niso mogle verjeti vsej lepoti, ki me je obdajala. Za trenutek sem si želela okameneti, ter obstati tam, sredi grebena in preprosto biti del te neverjetne narave, ki nas obdaja.
Na žalost pa so nama bile dežne kaplje spet za petami, zato sva se po kosilu še malo sprehodila po grebenu in naposled le zapustila najino sobo z razgledom za en dan.

Za pot navzdol sva si izbrala sprva malo strmo, vendar kmalu bolj položno in zelo prijetno pot skozi gozd, ki je bolj ugajala mojim še vedno rahlo občutljivim kolenom. Zdelo se mi je kot da sva v hipu prispela do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer je mimogrede tudi začetek zimske poti. Obe poti se namreč ravno na tem mestu združita v eno. Pot naju je peljala naprej proti končnemu cilju skozi kratek del gozdne poti in spet skozi gozd, dokler nisva prispela do jase in odkorakala še naprej mimo kmečkega turizma. Navzdol po asfaltni poti do parkirišča sva malo pohitela in zopet pravočasno ubežala dežnim kapljam.

Dan se je ponovno končal veliko bolj hitro, kot bi si želela. Včasih, ko se spuščam iz gorskega izleta si želim, da se ta spust ne bi nikoli končal. A kljub temu mine vsakokrat hitreje. Vendar nič ne de za to, saj na ta način, tako kot vsaka druga, ta ljubezen postaja vedno bolj močna.

*Povezave:
- Hribi
http://www.hribi.net/gora/golica/11/252
http://www.hribi.net/izlet/planina_pod_golico_golica_zimska_pot/11/252/1921
http://www.hribi.net/izlet/planina_pod_golico_golica_/11/252/361


Dih jemajoč razgled ob strmi poti do vrha :)


Koča na Golici.

Karavanke v ozadju.


Avstrija.

Triglav v ozadju.




Klemen "za mejo":

Iz vrha. Koča pod Golico in nekaj lokalcev.

Spodaj Jesenice.

Sprehod po grebenu.

Na grebenu.
















Sprehod na Blegoš (1562m).

“Each fresh peak ascended teaches something.” 
– Sir Martin Convay 


Prejšnjo soboto se je naša zasedba štirih odpravila na morje. Da pa bi s Klemenom malo izenačila vse skupaj sva se v nedeljo podala na Blegoš. Sicer sva se oba malo obotavljala skozi celotno dopoldne, kam točno bi šla, dokler se ni celotna nedelja že skoraj zlila v popoldne in sva se morala na hitro odločiti.

Pa sva nabasala nekaj breskev in banan v nahrbtnik, ter se usedla v avto in odbrzela proti Škofji Loki. Vmes sva seveda spregledala tablo in prišla v Kranj, kjer naju je pozdravil dež, midva pa sva mu le odzdravila in tokrat zares začela voziti v smeri Škofje Loke. Od tam pa sledila znakom za Gorenjo vas.
V Poljanah nad Škofjo Loko se že pojavljajo prve tablice za Blegoš, ki so naju usmerile na levo, proti vasi Javorje. Od tam še naprej sledimo tablam, nakar se ozka asfaltna cesta prevesi v makedamsko in slednja nas po nekaj 100 metrih pripelje do večjega parkirišča. Izbereva strmo pot po grebenu, ki naju v slabi uri hitre hoje pripelje do samega vrha, kjer sva še ujela nekaj sončnih žarkov in se posončila v družbi mnogih cvetlic. Ker se je nebo kar hitro začelo pripravljati na dež sva jo kmalu popihala iz vrha, pot izkoristila za dober downhill trening in prispela pred avto sočasno z dežnimi kapljami. Blegoš je super izhodišče za lep nedeljski sprehod!

Povezave:
*Hribi.net
 http://www.hribi.net/izlet/crni_kal_blegos_direktna_pot/21/176/636



Začetek poti.


Zelena pobočja na vrhu in razgled na okoliška hribovja.

Life is good.


Sunday 23 June 2013

Julijske Alpe


 After some time you learn the difference. 
The subtle difference between holding a hand and chaining a soul.
And you learn that love doesn't mean leaning. And company doesn't always mean security. 
And you begin to learn that kisses aren't contracts. And presents aren't promises. 
And you begin to accept your defeats. With your head up and your eyes ahead.
With the grace of a woman, not the grief of a child. 
And you learn to build all your roads on today, 
because tomorrow's ground is too uncertain for plans, 
and futures have a way of falling down in mid-flight. 
After a while you learn, That even the sun burns if you get too much, 
and learn that it doesn't matter how much you do care about, 
some people simply don't care at all. 
And you accept that it doesn't matter how good a person is, 
she will hurt you once in a while, and you need to forgive her for that. 
You discover that it takes several years to build a relationship based on confidence, 
and just a few seconds to destroy it. 
And that you can do something just in an instant, 
bnd which you will regret for the rest of your life. 
And that what matters isn't what you have in your life, 
but who you have in your life. 
And that good friends are the family, which allows us to choose.
You learn that we don't have to switch our friends, if we understand that friends can also change. 
You realize that you are your best friend, 
and that you can do do anything, or nothing, and have good moments together. 
You discover that the people who you most care about in your life, 
are taken from you so quickly.
So we must always leave the people who we care about with lovely words, 
It may be the last time we see them. 
You start to learn that you should not compare yourself with others, 
but with the BEST you can be. 
You discover that it takes a long time to become the person you wish to be, 
and that the time is short. 
You learn that it doesn't matter where you have reached, but where you are going to. 
But if you don't know where you are going to, anywhere will do. 
You learn that either you control your acts, or they shall control you. 
You learn that heroes are those who did what was necessary to be done,
facing the consequences. 
You learn that patience demands a lot of practice. 
You learn that maturity has more to do with the kinds of experiences you had 
and what you have learned from them, 
than how many birthdays you have celebrated. 
You learn that there are more from you parents inside you than you thought. 
You learn that we shall never tell a child that dreams are silly, 
You learn that when you are angry, you have the right to be angry. 
But this doesn't give you the right to be cruel. 
You discover that only because someone doesn't love you the way you would like her to, 
it doesn't mean that this person doesn't love you the most she can. 
Because there are people who love us, but just don't know how to show or live that. 
You learn that sometimes it isn't enough being forgiven by someone, 
sometimes you have to learn how to forgive yourself. 
You learn that with the same harshness you judge, Some day you will be condemned. 
You learn that it doesn't matter in how many pieces your heart has been broken,
the world doesn't stop for you to fix it. 

You learn that time isn't something you can turn back.
Therefore you must plant your own garden and decorate your own soul, 
instead of waiting for someone to bring you flowers. 

And you learn that you really can endure. 

You really are strong .

And you can go so farther than you thought you could go. 

And that life really has a value. And you have value within the life. 

And that our gifts are betrayers 

and make us lose the good we could conquer
if it wasn't for the fear of trying. 


* This poem was written by Veronica A. Shoffstall in 1971 (ali pa je izpod peresa nekoga drugega.. Google namreč navrže kar nekaj možnih avtorjev ;) )



* Spodnje fotografije so povzetek tri-dnevne dogodivščine po prečudovitih Julijcih. 

Troje se nas je zbudilo točno ob tretji uri ponoči nekega hladnega julijskega jutra tistega že skoraj davnega leta dva deset. Še vedno se spomnim kako je vse, celo jutranja rosa dišalo po poletju. Gore so nas glasno klicale, tako kot me kličejo zdaj in kar ne morem dočakati prvega prostega dneva z vremensko napovedjo polno rumenega sonca.

In tako sem v enem trenutku še vedno napol v spanju nase vlekla hlače in majico, ter tlačila v nahrbtnik še zadnje potrebščine, takoj v naslednjem pa je naš avto že drvel proti dolini Zadnjice v Trenti, natančneje k vznožju Triglava. 

Izbrali smo pot čez Plemenice, vzpon naj bi trajal dobrih 7 ur, po poti pa naj bi premagali 2.215 m višinske razlike. Celotna pot je nepopisno lepa, popestri pa jo dobra mera poplezavanja zato jo vedno svetujem vsakemu bolj izkušenemu pohodniku. Kljub temu, da ga nisem uporabljala pa je priporočljiva, oziroma za večino obvezna uporaba kompleta za samovarovanje, poleg nepogrešljive čelade seveda.

Po tem, ko smo še istega dne dosegli vrh Triglava smo našo odisejo nadaljevali naprej do koče pri Doliču, kjer smo se dobro podkrepili, da bomo kos morebitnim preprekam na poti čez Kanjavec. Vzpon po pobočjih Kanjavca je dokaj strm in na trenutke precej nevaren, zato previdnost zagotovo ni odveč. Pot smo nadaljevali čez Vodnikov vršac, se spustili do ledeniškega jezera, ter z že malo utrujenimi nogami prikorakali do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer smo si ponovno "pogrnili mizo".
Od tam je odprt pogled na Razor, kamor sva s prijateljem nameravala tretji, zadnji dan pustolovščine. Takoj, ko so bili naši lačni trebuhi spet zadovoljni, smo ponovno vrgli nahrbtnike na rame in pohiteli proti Zelenem jezeru, kateremu je sledilo največje Triglavsko jezero po imenu Ledvica. Dan je počasi šel h koncu in ura je bila verjetno že malo po deveti zvečer, ko smo prisopihali mimo umetnega jezera imenovanega Močivec do koče med Dvojnim jezerom. Postavili smo bivak in v trenutku vsi utrujeni zaspali.

Zjutraj smo se zbudili ob 6h, kajti kazalo se je sonce in čas je bil že, da se odpravimo proti Visoki Komni in naprej v smeri Zadnjice, kjer nas je čakal avto. Sonce se je kar lepilo na nas preostanek dneva, ko smo hodili čez planote, se malo izgubili in naposled s pomočjo zemljevida sami "izdelali" pot, ki je ni bilo. Na cilj smo prišli malo po četrti uri, nato pa naju je Dušan pred odhodom domov zapeljal proti Vršiču, saj sva imela namen opraviti krožno turo, ki naju bi pripeljala do avtomobila v Zadnjici. 

V družbi ovac, komarjev in mušic sva si postavila bivak in poskušala zaspati. Kljub temu, da so bili komarji nevzdržni, mi je nekako uspelo zatisniti oči, ter moje telo pripraviti na zares dolg dan. Vstala sva zgodaj v sveže jutro, umila zobe, pozdravila ovce in komarje, ter kar po poti pojedla zajtrk. 

Začetek Kopiščarjeve poti na Prisank je bolj raven, pot naprej nam sem in tja lajšajo klini in jeklenice, vendar se kaj kmalu srečamo tudi z višino. Pogledam gor v žleb in pred menoj se kot kača vije 15 metrov visok in strm kamin, kot ga imenujejo. Pogoltnem slino, pojem nekaj koščkov čokolade in veselo začnem s plezanjem.
Prvi del gre brez težav - plezam navzgor po skobah, nakar se že v naslednjem ozkem, klavstrofobičnem žlebu zataknem z nahrbtnikom in nekaj trenutkov ne morem ne naprej in ne nazaj. Ne vem kako, ampak po nekaj poizkusih sem se uspela osvoboditi velikega nahrbtnika, ter nadaljevala s plezanjem medtem, ko sem nahrbtnik vlekla pred seboj. Zadnji del poti do okna je precej strm in pol grušča, kjer dobra obutev nikakor ni odveč. 
Ko mi naposled le uspe priplezati skozi mogočno okno se odpre nov svet in ves pot je bil poplačan. Po grebenu sva nato nadaljevala na Prisank, ter naprej po Jubilejni poti skozi zadnje okno v smeri Razorja in Kriških podov. Sestop iz Zadnjega okna je srhljivo strm, a po vsem kar sem doživela tisti dan z njim nisem imela večjih težav. Ker nama je bil čas krepko za petami sva izpustila vzpon na Razor, ter nadaljevala v smeri proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih. V zgodnjem večeru so se tam že pozdravljali z nočjo pohodniki. Hitro sva jim odzdravila, saj je bilo pred nama še vsaj 2 uri in pol spuščanja v dolino. Ampak od tam do avtomobila v Zadnjici so me nesle bolj noge kot glava ;)

Ta zadnja tura je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela. Vendar je zelo naporna, traja okrog 14-15h in jo priporočam le zelo zelo izkušenim fantom in dekletom z zelo dobro psiho-fizično kondicijo, saj je ena najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji. 




Dobro jutro.
Proti Triglavu.




Lokalci.













Sestop iz Triglava.
Proti Kanjavcu.





Za vogalom me čaka snežna zaplata.
Pobočja Kanjavca.


Ledeniško jezero.
Zeleno jezero. Za njim pa Velika Zelnarca.
Svizca :)
Pa še eden.
Največje Triglavsko jezero Ledvica
Drugi dan. Visoka komna.
Spremljali so nas čudoviti razgledi.

Vršič.
Ajdovska deklica.

Zgodnje jutro. Začetek poti skozi Veliko okno na Prisank.

Pot se začne kar takoj strmo vzpenjati.
Nabiranje poguma.
Po razpoki ki je pred mano se gre gor v kamin.
Kamin. Stvar izgleda tako nekako.

Še malo.


Ta del je prav tako poln strmega vzpenjanja"po vseh štirih", kljub temu, da ne izgleda.



Okno je veliko večje kot v resnici izgleda :)

Temu se reče nagrada.
Veselje na Prisanku.
Iz Prisanka proti Razorju.

Tura je bila polna čudovitih razgledov.
Zadnje Okno.
Notranjost Okna :)
Zadnje Okno se nahaja zgoraj, na levem vrhu levo (kjer je luknja).

Razor (Levo).
Kriški podi.
Kriški podi.