 |
| Foto: Treking liga |
V soboto 9.2. 2013 zjutraj, natančneje okrog šeste ure, sem
tam nekje v predelu trebuha začutila mravljinčenje, podobno tistemu občutku, ki
sem ga doživela nekaj let nazaj stoječ pred odprtimi vrati letala, ki je imel
namen z menoj vred poleteti na meni takrat še neznan kontinent. Občutek, ko se roke
in stopala začnejo potiti ob sami misli na novo pustolovščino, ko tvoje žile
preplavlja val adrenalina in te poleg potu zajemajo še valovi navdušenja, negotovosti
in strahu. Zrak pa ima vonj po nečem novem.
Je pa res, da takšne občutke lahko
dobimo tudi bližje in to le nekaj deset kilometrov stran od udobnega domačega
naslonjača.
Zato smo letošnje leto začeli s Hrvaško Treking ligo! Kljub
temu, da je moj trening sestavljen iz 3-4 malo daljših tekov na teden po 15 –
20km si v začetku januarja nekako nisem še upala zares pomisliti, da bi se
prijavila na ultra kategorijo treking lige(40 – 45km).
Namreč, še nikoli razen
v sanjah nisem pretekla več kot 22 km, še posebej pa ne v snegu in s kompasom v
eni ter zemljevidom v drugi roki. Sta pa Klemen in Rok malo bolj izkušena
tekača in baje tudi malo bolj izkušena bralca kart, če ne drugega pa znata
držati kompas v roki. Jaz sem seveda verjela v to in se prijavila.
Pa smo se zbrali malo pred deveto uro zjutraj sredi velike
sobe lokalne gostilne v mali vasici po imenu Kumrovec, tik za Slovensko mejo v
Hrvaškem Zagorju. Mi trije in gruča ostalih tekmovalcev, ki so lahko izbirali
med jogging, planinsko in ultra kategorijo. Medtem, ko smo se mi sproščeno
pogovarjali, so se drugi bolj posvečali zemljevidom in načrtovali pot. In še preden sem že skoraj
tretjič obiskala wc školjko, so končno naznanili štart ultra kategorije in
školjka zdaj ni bila več tako pomembna, zdaj je šlo zares :D. Štart je bil zelo
intimen, približno 40 tekmovalcev, padal je sneg, skratka romantično, ni kaj.
Ampak tam so bile moje misli bolj kot v romantično okolico usmerjene v to, da nam že na štartu vsi ne pobegnejo, kajti šprinter res nisem. Mojih prvih nekaj kilometrov je vedno precej počasnih, predvsem na račun moje nezainteresiranosti za intervalne in hitrejše kratke teke. Vendar zdaj je bil čas za poračun z mojo lenobo. Glede na to, da je bila večina tekmovalcev z izjemo nas petih žensk v ultra kategoriji moškega spola in da sem bila zaradi mojih navigacijskih nesposobnosti bolj kot ne priklenjena na Klemna in Roka je bilo potrebno kar zbrati moči, spregledati začetno utrujenost in teči za fanti. In dekleti; naj omenim da so druga dekleta veliko hitrejša. ;)
Ampak tam so bile moje misli bolj kot v romantično okolico usmerjene v to, da nam že na štartu vsi ne pobegnejo, kajti šprinter res nisem. Mojih prvih nekaj kilometrov je vedno precej počasnih, predvsem na račun moje nezainteresiranosti za intervalne in hitrejše kratke teke. Vendar zdaj je bil čas za poračun z mojo lenobo. Glede na to, da je bila večina tekmovalcev z izjemo nas petih žensk v ultra kategoriji moškega spola in da sem bila zaradi mojih navigacijskih nesposobnosti bolj kot ne priklenjena na Klemna in Roka je bilo potrebno kar zbrati moči, spregledati začetno utrujenost in teči za fanti. In dekleti; naj omenim da so druga dekleta veliko hitrejša. ;)
Gruča tekačev se je precej zmanjšala, ko smo prišli na prvo
izmed dvanajstih kontrolnih točk, ki sem jo jaz spregledala misleč, da so se
fantje odločili, da bodo lulali za istim grmom. In tako je spodletel moj poizkus,
da si naberem nekaj prednosti pred fanti, ter tudi sama opravim, kar je treba
za enim naslednjih grmov. K sreči so me kmalu dohiteli klici mojih dveh
navigatorjev, naj se vrnem in preluknjam kartico, kot dokaz, da sem bila na
prvi kontrolni točki. Žal pa je takrat večina tekmovalcev že šla mimo nas in
ostali smo sami, zato je bilo potrebno začeti teči izven tiste udobne cone in malo
zagaziti po snegu. Ko sem sopihala čez grmovje v prvi breg, smo končno dohiteli
tri malo starejše in malo bolj izkušene tekače iz Hrvaške, katerih smo se
kasneje, v sedmih urah do konca tekme držali kot trije klopi.
Ko sem še kar zadihana tekla v klanec proti četrti kontrolni
točki, ki se je nahajala na turistični kmetiji v Grešni Gorici je moj
želodec začel na široko razmišljati o
pomarančah in na vrhu me je pričakalo pravo sadno presenečenje, ki mi je dalo
nov zagon. A pred nami je bilo še osem kontrolnih točk, zato smo hitro zapustili
piknik in se odpravili naslednjemu naproti, ki se je nahajal na sedmi kontrolni
točki s čudovitim razgledom na bližnjo okolico in postrežbo, kjer ni manjkalo niti čevapčičev za strastne ljubitelje balkanske
kuhinje, niti sadja za nas, ki bolj prisegamo na zeleno.
Naslednja kontrolna točka je bila postavljena na vrhu lovske koče,
katero bi brez stopinj v snegu in izjemnih navigacijskih sposobnosti fantov
okrog mene verjetno res težko našli. Posneli smo nekaj fotografij in odtackali naprej po močvirnatih tleh, do vznožja hriba, kjer se je prava zabava šele
začela. Z vzponom na Cesargrad namreč. Samemu vzponu kar ni bilo konca in ko misliš da
si že na vrhu ali pa da bo končno malo ravnine, te dočaka le še hujši klanec. A
tako kot vsak drug se je tudi ta vzpon končal in potrebno je bilo v dolino. Tu
so bile noge že kar malo utrujene in smo se več ali manj vsi vozili v dolino
bolj po riti kot po nogah. Vendar tudi če bi hoteli hoditi, nam naklon in mehka tla
tega nista ravno dopuščala. In ko pomisliš, da bo končno malo premora, že stojimo
en za drugim in strmimo v cerkev na hribu, na kar se domenimo, da gremo kar
naravnost, po črti gor, kjer nas je čakala deseta kontrolna točka. En gel za
korajžo pa že gremo in smo zmagali še zadnji hribček. Nato smo pohiteli na
zadnji dve kontrolni točki in malo pred mrakom z nasmeškom na obrazu in malce težjimi nogami pritekli v cilj.
Kljub vsej začetni vznemirjenosti, na koncu vseeno nisem občutila nekega večjega navdušenja, pa čeprav sem se prvič podala na daljši tekaški izlet. Seveda pa se mi cilj ni zdel niti malo tako pomemben, kot dejstvo, da sem imela priložnost uživati v dobri družbi, kjer se je ves čas kuhala pozitivna energija in v prečudoviti pokrajini, ki je bila tokrat zaradi snega še toliko bolj čarobna. Kdo bi vedel, mogoče pa so me moje že tako nemirne noge ob koncu premalo bolele in jim bo treba poiskati večji izziv ;).
Zahvale pa gredo našim trem Hrvaškim sotekačem, za spretno navigiranje in dobro družbo, ter seveda Klemnu in Roku, da sta me sploh vzela s seboj. Res je bila čudovita izkušnja in ker si jih želimo še več, se imamo naslednji mesec namen izgubljati na Hrvaškem otoku Pašmanu. Do takrat pa bi bilo dobro znati brati karto ali pa vsaj hitro teči, ker stopinj v snegu najverjetneje ne bo. ;)
* Fotografije: (razen kar je posebej označeno) so delo iz pod rok mojega osebnega fotografa Klemena ;)
 |
| Najhitrejši trije. Klemen in Jaz in Rok |
